Ogenj

Mladi in brez pameti, 1. del

Ljubezen, to presneto čustvo, ki lahko neskončno osreči, lahko pa tudi zaznamuje življenje do te mere, da se nikoli več ne poberemo! Zaradi nje smo srečni do neba, lahko pa tudi trpimo, da bolj ne moremo. Eno takšno, precej kruto izkušnjo ima tudi Ida. Zaradi ljubezni je šla skozi pekel, ki ga nikomur ne privošči. Kljub temu pa pravi:

»Nikar me ne pomilujte. Leta, ko sem bila brez pameti, so me oblikovala in naredila takšno, kot sem danes! Trenutki, ko sem začela ukrepati, niso prišli čez noč. Potrebovala sem več kot dvajset let, da sem se končno ''prebudila''! Najbolje bo, da zgodbo povem od začetka.

Pri dobrih osemnajstih letih sem bila še nezrela pubertetnica, ki je moške delila na tiste, ki so bili zelo lepi, in one, ki niso bili. Jošt je bil eden najlepših fantov daleč naokrog. Doma so mi ga branili, prijateljice so mi o njem pripovedovale čudne zgodbe, še razredničarka, ki je bila iz našega kraja, me je nekoč poklicala k sebi in me prosila, naj premislim. Niti slišati jih nisem hotela, saj sem bila prepričana, da so mi le nevoščljivi.

V zadnjem letniku sem zanosila in rodila kmalu po maturi. Bila sem v devetih nebesih. Jošt si je želel sina, dobil ga je! Edino, kar me je po tihem motilo, je bilo, da Jošt za poroko niti slišati ni hotel. Doma so imeli mehanično delavnico, specializirani so bili za boljše avtomobile. Oče je sodeloval na različnih dirkah, včasih se mu je pridružil tudi Jošt, a ni imel kakšnega velikega interesa za te stvari. Bolj je šlo zato, da je ustregel očetu.

Tudi ko je Čričo že dopolnil eno leto, sem ostala doma. Denarja sva imela dovolj, zakaj bi si iskala službo? Sedela sem za računalnikom, šla s prijateljicami na kavo, brala, gledala televizijo. To je bilo tisto, kar me je zaposlovalo.

Čisto neopazno, ne da bi točno vedela, kdaj, se je začel Jošt spreminjati. Ob večerih je bil redkokdaj doma, in če sem kdaj potrkala na vrata delavnice, ga tudi tam ni bilo. Njegov oče me je zmeraj odpravil z besedami, da je šel po opravkih.

Žal, žal, žal sem bila dovolj neumna, da sem jima verjela. V resnici pa je že skoraj javno, vsem na očeh, zahajal k hčerki moje gimnazijske razredničarke. In to že takrat, ko sva komaj začela, in tudi takrat, ko sem bila noseča. Iz obupa sem si prerezala žile. Še dobro, da me je našel oče. Poklical je mamo, da sta me s Čričom, ker sem še dojila, potem odpeljala v bolnišnico. Mama, ki je bila bolj energične sorte, je od tam poklicala Jošta in ga ozmerjala kot psa. Njegovi starši so ga – zaradi ljudi – prisilili, da je prišel pome, se mi opravičil in me odpeljal nazaj domov. Kako sem takrat razočarala starše, ne morem povedati.

Po tistem so bili policisti redni gostje v najinem domu. Jošt mi ni mogel odpustiti sramote, ki sem mu jo naredila. Bili so redki dnevi, da ne bi bil nasilen nad mano. Ni ga motilo, če je bil zraven Čričo, ki je udarce, ki sem jih sprejemala, spremljal iz svojega kota. Niti jokal ni, samo gledal. Gledal. In gledal. Pri petih letih je začel ponovno lulati in kakati v plenice. Začela sva obiskovati psihologe in psihiatre. Bil je tudi zelo nasilen. Vse je pretreslo, ko je krtu, ki ga je Joštov oče ujel na vrtu, s kamnom zdrobil glavo.

Leta 2004 smo se skupaj z Joštovimi starši preselili v novo hišo. Okoli in okoli nje je bila postavljena visoka betonska ograja. Na videz smo živeli v raju, v resnici pa sredi pekla. Jošt me je lahko še bolj tepel, saj ni bilo nikogar, ki bi videl moje podplutbe. S Čričom je hodil na terapije k psihiatru kar sam. Če ga je kdo kaj vprašal, je ''žalostno'' potožil, da imam tudi jaz psihične težave in da mora zato on postoriti ''vse sam''. Tina, njegova ljubica, je medtem rodila že drugega otroka.

Enkrat samkrat je bilo, da me je peljal med ljudi. Njegov oče je dobil neko nagrado za inovacijo, pa je povabil tudi mene. Verjetno zato, da bi jih bilo več, ki bi mu ploskali. Ne vem. Tam sem srečala nekdanjo sošolko. Bila je ena glavnih pri nekem uvozniku avtomobilov. Jaz sem jo prepoznala, ona me ni. Ko sem jo pocukala za rokav in se ji predstavila, sem v njenih očeh zagledala živo grozo. V desetih letih sem se postarala za sto let, ona je bila videti kot takrat, ko smo še drgnile šolske klopi.

Premišljujem, ali bi povedala še tisto, kar me je prignalo na rob, ali ne. S Čričom je bilo vse narobe: v šoli je bil agresiven, problematičen, doma še bolj. Stroka mu ni mogla pomagati, jaz še manj. Edini, ki ga je lahko vsaj malo ukrotil, je bil Joštov oče. Morda zato, ker se ga je bal?

Še huje je postalo v šestem razredu. Niso bile več cigarete problem. Začel se je družiti s starejšimi fanti, ves čas je bil pijan, cigarete iz marihuane pa je kadil kar vpričo mene. Na kolenih sem prosila Jošta, naj kaj ukrene, a se mi je samo smejal. Njemu je bilo čisto prav, da se njegov sin razvija v pravega dedca.

Potem pa je v šoli pretepel sošolca. Spet smo imeli na grbi policijo. Joštov oče je naredil vse, da nasilje ni prišlo v medije. Koliko ga je to stalo, ne vem. Vseeno pa je bil zunaj naše ograje po tistem nekaj časa mir. Sin se je začel znašati nad menoj.

Na smrt sem se ga bala. V njegovih očeh ni bilo nobene ljubezni, nič čustev. Kadar me je zmerjal, je dejal, da mu je oče tako naročil. Imela sem nekaj svojega denarja, ki sem ga hranila od žepnine, ki jo mi je vsak mesec dal Jošt. Ni bilo veliko, saj se od sedemdeset evrov ni dalo ne vem koliko prihraniti. Ko je sin enkrat izvedel, kje hranim denar, ga ni bilo več. Bila sem na robu obupa.

Potem pa so mi iz šole sporočili, da tako ne bo šlo več naprej. Da mora moj sin v zavod. Joštov oče je zmeraj lahko dosegel vse, kar se je namenil, tokrat mu ni uspelo. Težave, ki so jih imeli z našim fantom, so bile prehude.

Ne bom pozabila zadnjega večera. Od nekod je prinesel taborniško plinsko bombo. Postavil jo je na mizo, medtem ko sem mu pripravljala večerjo. Sedel je tako, da sem bila s hrbtom obrnjena proti njemu. Tega nisem marala, saj sem se zmeraj bala, kaj se bo zgodilo, če ne bom gledala.

Kar naenkrat pa je rekel, da nama je pripravil dobrodošlico za v pekel. Obema skupaj. Ker da sem jaz kriva za vse, kar se mu je dogajalo. Roke so se mi tresle, ko sem se obrnila. V roki je imel vžigalnik in preden sem lahko zakričala, so kuhinjo zajeli plameni. Umaknil se je v kot in me gledal. Samo gledal. Še dobro, da so bile rolete dvignjene, pritekla sta dva delavca iz garaže, kjer sta popravljala avto, in pomagala pri gašenju. Kuhinja je bila uničena.

Tisto noč sem doživela živčni zlom. Odpeljali so me v bolnišnico. Tam sem ostala tri mesece. Zdravila so naredila svoje. Bila sem kot rastlina. Brez misli, brez čustev.« (Konec prihodnjič)