Pisatelj Ivan Sivec o pesniku Francetu Prešernu

Na 127. Glasovi preji je bil že drugič naš gost pisatelj Ivan Sivec. Prvič smo ga gostili pred sedmimi leti (GP 111, 2. 2. 2012) v Muzeju Avsenik v Begunjah in takrat je bila beseda predvsem o fenomenu Avsenikov. To pot pa je bil v fokusu Ivan Sivec sam …

Pisatelj, ki res veliko piše, je tudi zelo zgovoren. Razložil nam je svoje poglede na različne zadeve, tu pa se pred Prešernovim dnevom 2019 omejimo na njegov odnos do Prešerna. O njem je napisal že več knjig, do pesnika ima tudi zelo oseben in poglobljen odnos, ki ga je izpričal tudi v svoji pripovedi na Preji.

Kako sta se Ivan in France spoznala

Ivan Sivec je najprej napisal knjigo o življenju Julije Primic, Prešernove Laure:

Julija iz Sonetnega venca, 2006. Leta 2009 je izšla knjiga Ribčev dohtar, ki je napisana kot potopis; pisatelj je šel po pesnikovih poteh in krajih. Leta 2107 pa je svoja spoznanja povzel še v knjigi Resnica o Prešernu. V Knjigi Ribčev dohtar je opisal, kako sta se s Prešernom spozna(va)la.

»Ribčev France mi je bil vedno zelo blizu. Bližje kot marsikateri drugi slovenski pesnik in sploh ustvarjalec. Morda še posebej zato, ker je v vsaki njegovi pesmi prepričljiva zgodba in hkrati tudi jasno sporočilo, ki ga nikoli ne pozabiš. Verjetno tudi zato, ker njegovi stihi tudi v današnjem času ne delujejo starinsko, temveč imajo še vedno veliko sporočilno vrednost. In mogoče celo zato, ker mi je blizu po duši tudi kot Gorenjec, ki se je podal v veliko belo mesto Ljubljano in v svet z neskončnimi ideali v srcu, tam pa je odkril nenavadno velik razkorak med govorjenim in resničnim. / Prvič sem se srečal z njim, kot vsi drugi Slovenci, v osnovni šoli. Medtem ko so mnogi drugi pesniki in pisatelji vstopali v razred samo za eno uro (ali morda le nekaj več), je France že prvič kar obsedel ob meni v klopi. S seboj je tedaj prinesel samo droben šopek pesmi, a vsaka posebej se mi je zdela drugačna, velikopovedna, tako rekoč pesem za zmeraj. / Komaj slišno, pa vendar opazno, je vstopil v naš razred tudi v srednji šoli. Medtem ko nas je večina drugih, tudi svetovnih avtorjev, večkrat zapustila v trenutku, ko smo prestopili šolski prag, se nam je France kljub viharnim letom kar nekam zalezel pod kožo. Kot da bi bili v njegovih pesmih odgovori tudi za najstnike. / Na fakulteti, na slavistiki, so profesorji Franceta razdelili na dva dela. V enem letniku Prešeren I, v drugem letniku Prešeren II. Čeprav sem tedaj lahko s pomočjo odličnih predavanj odkril v njem tudi bistveno globlji pomen vsebine in oblike njegovih umetnin, kot sem ju znal razbrati pred tem, se mi je po svoje kar nekam zasmilil, da se da njegovo delo tako podrobno razložiti, skoraj razkosati. Vsa njegova poezija, vsaka njegova pesem pa je takšne vrednosti, da jo mora človek nositi v sebi ure in ure, dneve in dneve, z njo živeti in hoditi po slovenski zemlji, jo občutiti in jo imeti rad – kot celoto, kot nekaj, kar je več kot samo ena sama balada, en sam sonet, ena sama glosa. Zmotilo me je tudi, da se v njegovem življenju in delu lahko vidi toliko senc, toliko temnega, toliko slabega. Sam vem, da po tesnejšem srečanju z njim po Ljubljani preprosto nisem nikoli več hodil sam, temveč je stopal ob meni vedno tudi dolgolasi mladenič, ogrnjen v dolg plašč, ob vsakem trenutku pa mi je znal odgovoriti tudi na skoraj vsa življenjska vprašanja. / Potem sva se srečala čisto od blizu. Na služenju vojaškega roka v Srbiji, pod šumadijskimi hrasti, daleč stran od domovine. Ko sem bil povsem sam, po vrnitvi z dopusta, se je naenkrat znašel tik ob meni, se mi komaj vidno nasmehnil in mi svetoval, naj se tudi sam preizkusim v njegovih pesniških oblikah. Ker sem imel časa več kot dovolj, sem tedaj po njegovem prišepetavanju napisal Sonetni venec z akrostihom: V IMENU LJUBEZNI. Dolgo je stal za mojim hrbtom, me bodril in tolažil, na koncu pa je komaj vidno prikimal z glavo, češ, no, saj nekako pa je le šlo! Sam pa sem prvič v življenju res začutil njegovo veličino in – svojo nezrelost! / Pozneje sem se poglobil v življenje in delo Julije Primic. Njena zgodba ni bila dokončana nikjer, zato sem jo obelodanil v knjigi Julija iz Sonetnega venca. Ob vsem tem pa je ostajal ves čas še naprej nekje ob strani tudi France. Ribčev France. Dohtar, kot so mu pravili doma in tudi mnogi njegovi znanci. Dohtar prava ali na kratko samo dohtar. Tisti dohtar, ki so ga mnogi pisatelji in pisateljice obdelali na dolgo in široko, pri tem pa so mu pripisali na stotine stvari, ki jih ni najti v njegovih večnih pesmih. Tisti dohtar, ki so ga v televizijski podobi naredili za bolj ali manj razuzdanega človeka, sam pa sem ves čas imel o njem veliko bolj zmerno mnenje. Tisti dohtar, ki mi je bil ves čas blizu po prostoru in času, po življenju in delu, po pristopu k vrednotam slovenstva in po povezovanju z drugimi narodi. Tisti dohtar, ki je bolj naš, kot si včasih upamo priznati. / Potem se je nekaj mesecev pred stošestdesetletnico svojega odhoda v večnost znašel v mojem kabinetu. Po svoji navadi je najprej nevsiljivo potrkal, za hip zadržal kljuko, potem pa mi je prav prisrčno stisnil roko in mi naklonjeno dejal: 'No, pa le napiši nekaj novega o meni! Sam dobro veš, da ti nočem vsiljevati nobenega svojega pogleda na svet, a mogoče bi bil res že čas, da bi nekdo za spremembo res napisal o mojem življenju in delu tako, kot se to da razbrati tudi iz mojih Poezij. Brez pretiranega hvaljenja, pa tudi brez pripisovanja pretiranega ozadja moji mladostni neizkušenosti, brez mojega odvečnega strahu in obupa.' / Seveda sem takoj sedel k računalniku. Dohtar pa mi je kar sam narekoval vseh teh devetinštirideset črtic iz svojega življenja. Črtic, ki prikazujejo Ribčevega dohtarja od rojstva do smrti. In še nekaj korakov čez rob.« (Vir: Ivan Sivec, Ribčev dohtar, ICO, Kamnik, 2009, odstavke sem nadomestil s poševnicami.)

Prešernova izbira je bila slovenska

Gornje vrstice so leposlovne, fiktivne. Na Preji pa je pisatelj izrekel tudi nekaj zelo stvarnih spoznanj o pesniku. Tisto, denimo, da bi Prešeren lahko že na začetku svoje življenjske poti postal nemški advokat in pesnik. Okrog leta 1832 se je zapletel v ljubezensko razmerje z Marijo Johano Khlun iz Gradca. Če bi se poročil z njo, bi odšla v Gradec, kjer bi mu njena dobro situirana družina oskrbela donosno advokaturo, pesmi pa bi lahko pisal v nemščini. Tudi sicer jih je napisal kar nekaj in tudi te so vrhunske. Pa se je zavestno odločil za slovensko pot. Njegove pesmi v slovenščini so bile za takratno nemško vodilno plast in oblast prava subverzija – ker so bile očitno boljše od sočasnih pesmi v nemščini. Tudi ko je dobil samostojno advokaturo v Kranju, se je pravdal predvsem za slovenske kmete iz okolice in večino pravd dobil v njihov prid.