Veliko lepih trenutkov in »prekucij«

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. januar 2019 / 11:35

Aleksandra Kornhauser Frazer, ugledna znanstvenica svetovnega formata, je pri svojih 92 letih objavila avtobiografijo Poti in srečanja, ki jo je v teh dneh predstavila v domači Škofji Loki.

Aleksandra Kornhauser Frazer je v Škofji Loki, kjer je od leta 1994 tudi častna občanka, predstavila svojo knjigo Poti in srečanja: Dvaindevetdesetletna znanstvenica, ki pravi, da se zaradi zdravstvenega stanja včasih počuti, »da bi kar poletela, včasih pa se kar vlečem«, je v dvournem strnjenem govoru duhovito nizala utrinke iz svojega bogatega življenja, na koncu pa še podpisovala svoje knjige. Kot vsako življenje je bilo tudi njeno polno lepih trenutkov in prekucij, je dejala ob srečanju s svojimi rojaki. Rojena je bila na dan velike poplave 26. septembra 1926, zato so ji radi rekli, da jo je voda prinesla. Njen oče, lesni trgovec, ki je obubožal v veliki gospodarski krizi, se je z družino preselil v skromno hišo ob Sori, kjer so živeli z družino Aleksandrine mame. »Sora je moj dom in sem sem pripeljala veliko zame pomembnih ljudi, ki so vsi po vrsti hvalili lepoto tega kraja in bili presenečeni, da ga ne kažemo svetu kot Bled ali Bohinj,« je navrgla ugledna znanstvenica. V knjigi popisuje, kako jo je življenjska pot iz domače hiše skozi šole vodila za obzorja domačije v širni svet, skozi različne življenjske preizkušnje. Med njimi je bila tudi vojna, ko se ji je posebej boleče vtisnil v spomin poboj talcev za Kamnitnikom. Njena družina je vojno preživela v zaporih, taboriščih in na prisilnem delu, a na srečo preživela.

Z učiteljskega tečaja na svetovno priznane akademije

Po vojni si je bolj kot vsega želela šolanja. Šla je na učiteljski tečaj v Kranju, zatem na učiteljišče, dobila je delo kot učiteljica v Kamniku. Želela se je vpisati na univerzo in študirati kemijo, vendar je brez gimnazijske mature niso sprejeli. Delala je kot učiteljica, zraven pa se ob polni zaposlitvi pripravljala na maturo in jo naposled opravila z odliko. Ko se je slednjič vpisala na študij kemije in dobila tudi štipendijo, pa ji je umrl oče, in da bi lahko preživljala družino, je vrnila štipendijo in se znova zaposlila. Še naprej pa je ob delu tudi študirala, pogosto pozno v noč. Tako pozneje kot profesorica na univerzi ni bila preveč razumevajoča do študentov, ki so tarnali, da so preobremenjeni, je spomnila ob predstavitvi knjige. Že kmalu po diplomi je tudi doktorirala in profesorica dr. Marija Perpar, ki jo omenja med pomembnimi osebnostmi iz svojega življenja, jo je poslala na tuje v Švico in Anglijo, pozneje pa je kot kot Fulbrightova štipendistka odšla tudi v Ameriko. Svojo prvo nagrado za raziskovalno delo je dobila v Nemčiji in zatem se ji je odprl širni svet. Kot raziskovalka se je ukvarjala z raziskavo rženih rožičkov za namene farmacevtske industrije, pozneje z multidisciplinarno sintezo znanosti, kjer velja za njeno začetnico, več desetletij se je ukvarjala s sistemi znanja. Kot profesorica in raziskovalka je delala na ljubljanski univerzi in nato na uglednih mednarodnih institucijah. Bila je direktorica mednarodnega centra UNESCA za kemijske študije. Njeno raziskovalno področje je kemija naravnih spojin, proučevala je informacijsko metodologijo (prvi računalnik je univerza dobila leta 1971) z aplikacijami v raziskovanju, izobraževanju in razvoju v industriji. Vodila je številne domače in mednarodne projekte za kemijsko izobraževanje, varovanje okolja in trajnostni razvoj, delala za Združene narode in Svetovno banko, predavala na različnih znanstvenih zasedanjih in kongresih. Kot znanstvenica je domala obšla vse celine, trikrat je obkrožila svet, srečala veliko dragocenih ljudi. Več kot dvesto strokovnih člankov, vrsta knjig in učbenikov priča o njenem plodnem delu. V zvezi s sodelovanjem v projektih naravoslovja za otroke, kjer je nastalo več brošur, ena med njimi je tudi Pamet je boljša kot žamet, omeni, da so jo želeli vreči z univerze, češ da resnemu znanstveniku ne pritiče tako delo. Danes pa se z založnikom Branimirjem Nešovićem pri založbi Modrijan, ki je izdala tudi njene Poti in srečanja, dogovarja, da bi kazalo izdati še kakšno tovrstno knjigo.

Edina ženska z japonsko »Nobelovo nagrado«

Aleksandra Kornhauser Frazer je za svoje znanstveno delo dobila tudi več priznanj. Zelo ljubo ji je prvo odlikovanje, Martin Krpan, ki ga ji je za njeno duhovitost in sproščenost pri obravnavi političnih vprašanj dodelil časopis Pavliha. Kornhauserjeva je namreč v svoji dolgoletni karieri zašla tudi v politiko. Bila je podpredsednica v vladi Staneta Kavčiča, odgovorna za šolstvo, zdravstvo, znanost, pokojnine ... Po Kavčičevem padcu je še nekaj časa ostala v izvršnem svetu, sicer pa ji ta svet ni bil preveč blizu in si je želela nazaj v znanost. Med najprestižnejšimi pa je najvišja japonska nagrada honda za njen prispevek k razvoju in uporabi metod za multidisciplinarno sintezo znanja predvsem na področju razvoja čistih tehnologij in varovanju okolja. Prejela jo je leta 1999 in je v štiridesetih letih še vedno edina ženska prejemnica.

Veliko utrinkov je nanizala ugledna rojakinja svojim Ločanom na predstavitvi knjige v Sokolskem domu, ki se je je udeležila s svojimi družinskimi člani. Ob tem je tudi s ponosom poudarila, da jabolko ne pade daleč od drevesa: njena hči edinka, zdravnica dr. Lilijana Kornhauser Cerar je bila lani izvoljena v svetovno akademijo za perinatalno medicino.