Slovenija za starostnike ni socialna država

Cene storitev dolgotrajne oskrbe bodo zaradi vse višjih stroškov dela, hrane in energije še naprej rastle, zato celotno vlado pozivamo, da čim prej ustrezno poskrbi za ureditev tega področja, pravi sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Jaka Bizjak.

Ob koncu preteklega leta ste predsednika vlade Marjana Šarca pozvali k uresničitvi zagotovila, ki so ga dali ob sklenitvi sporazuma s sindikati javnega sektorja, da bo vlada priskrbela sredstva za pokritje dogovorjenih dvigov plač. So torej sredstva zdaj zagotovljena?

»Pri ministrstvu za javno upravo so po začetnih zavajanjih ministra Rudija Medveda končno priznali, da sredstva za dvige plač niso zagotovljena. Dvige plač kadra, ki je plačan iz oskrbnin, bodo tako krili stanovalci in njihovi svojci. Ne vemo pa še, kako bo s pokrivanjem plač za kader, ki opravlja zdravstvene storitve, ki jih plačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Splošni dogovor z ZZZS nam namreč predpisuje kader, ki ga moramo imeti. O cenah teh zdravstvenih storitev bo odločala vlada. Glede na to, da so v postopku splošnega dogovora pri ZZZS in ministrstvu za zdravje jasno povedali, da sredstev za kritje povečanih stroškov dela ni, dvomimo, da bo to pokrito. Za zdaj namreč še niso pokriti niti dvigi plač, za katere se je vlada dogovorila poleti 2017 – in to kljub temu da so stroški dela po predpisih in kolektivnih pogodbah eden od kalkulativnih elementov, ki jih mora cena zdravstvenih storitev kriti skladno s 66. členom zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Žal se že nekaj let cene zdravstvenih storitev določajo le glede na količino denarja v zdravstveni blagajni, s čimer vlada dejansko pošilja izvajalce v trgovino z osemdesetimi evri in z naročilom, da ven prinesejo za sto dvajset evrov blaga. Vsi se lahko upravičeno vprašamo, kako dolgo še.«

Kako je ta čas z zagotavljanjem kadrov na najslabše plačanih delovnih mestih, s čimer so imeli domovi precej težav?

»Ob pregledu dogovorjenega s sindikati smo bili razočarani, saj so bili ti kadri spet skorajda povsem spregledani. Sindikati se, kot je videti, dogovarjajo le v imenu visoko izobraženih in dobro plačanih, najslabše plačani delavci pa so izpuščeni. Hkrati v tem segmentu delimo usodo celotne Evrope, kjer delavcev za ta delovna mesta preprosto ni več mogoče najti, zato se bomo morali obrniti tudi v države zunaj Evropske unije. Žal pa je slovenska zakonodaja na tem področju bolj papeška od papeža in se hitro znajdemo v zapletenem birokratskem labirintu, iz katerega ni izhoda. Pristojne smo že pozvali k omilitvi zahtev, vendar z ministrstva za zdravje še nismo prejeli odgovora.«

Več kot petina domov za starejše in posebnih socialnovarstvenih zavodov je po vaših podatkih v letu 2017 poslovala z izgubo. Lahko že ocenite, koliko je izguba znašala v preteklem letu in ali se je mogoče število domov, ki poslujejo v rdečih številkah, še povečalo?

»Podatkov o poslovanju v letu 2018 žal še nimamo. Ocenjujemo, da bo poslovanje še nekoliko slabše kot v letu 2017, kar je logično, če plačilo za opravljene zdravstvene storitve ne krije stroškov, predvsem stroškov dela, ki bi jih moralo po zakonu. Še bolj skrb vzbujajoča pa je neprikazana izguba, to so vse nujno potrebne naložbe in izboljšave, ki se odlagajo v boljšo prihodnost, da se iz za to predvidenih sredstev krijejo plače kadra, ki bi jih moral kriti ZZZS. Ob dejstvu, da država kot ustanovitelj javnih zavodov ne vlaga več v zavode, nas mora to zelo skrbeti.«

Kaj za domove pomeni povišanje oskrbnin za dva odstotka? Bodo breme morebitnih nadaljnjih povečevanj cen oskrbnin ostale zgolj na plečih starostnikov in kako imajo to urejeno v primerljivih državah?

»Za domove to pomeni le uskladitev cen, skladno z veljavnim pravilnikom. Dokler imamo sistem, po katerem kadre v oskrbi plačujejo stanovalci prek oskrbnin, se bodo te zvišale ob vsakem dvigu plač v javnem sektorju, breme tega dviga pa bodo seveda nosili stanovalci in njihovi svojci, nekaj pa tudi občine, ki doplačujejo za tiste, ki ne zmorejo niti s pomočjo svojcev. Starostnik v Sloveniji lahko pričakuje, da bo iz javnih sredstev morda pokritih trideset odstotkov cene potrebnih storitev zanj, ostalo pa bo moral pokriti bodisi sam bodisi svojci. Po drugi strani v državah, kjer je dolgotrajna oskrba najbolje urejena, denimo na Nizozemskem ali Švedskem, starostnik lahko pričakuje, da bo iz javnih sredstev pokritih več kot devetdeset odstotkov stroška potrebne storitve.

Dokler država ne bo korenito ukrepala na tem področju in končno vzpostavila sistema dolgotrajne oskrbe, lahko rečemo, da Slovenija za starostnike ni socialna država. Ker pa je vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe nujno povezana s tem, da najdemo od tristo do petsto dodatnih milijonov evrov letno, se seveda nobena vlada tega ne loti. Volivci, ki pogosto doplačujejo te storitve za svoje bližnje, pa se bodo morali vprašati, kaj so vladne prednostne naloge. So to novi oklepniki ali to, da bomo za svoje bližnje poskrbeli tako, kot to lahko pričakujejo svojci starostnikov v Avstriji ali na Češkem? Kot družba za to namenjamo zelo malo, saj je vlada zelo zadovoljna, da je čim večji delež finančnega bremena potrebe po tuji pomoči na ramenih starostnikov in svojcev.«

Zvišujejo se tudi cene energije in hrane. Kako bo to vplivalo na poslovanje domov za starejše in drugih socialnovarstvenih zavodov?

»To sta za stroški dela drugi in tretji največji odhodek, vse troje pa raste, zato bodo cene storitev dolgotrajne oskrbe še naprej rasle. Zato pozivamo celotno vlado, z njenim predsednikom Marjanom Šarcem na čelu, da čimprej ustrezno poskrbi za ureditev tega področja. Situacije, ko svojci prosijo domove, naj namestijo starostnika v štiriposteljno sobo, ker si enoposteljne ne morejo privoščiti, so zelo žalostne in nesprejemljive.«