Duhovnik z brevirjem in internetom

Srednjevaški župnik, 30-letni Martin Golob je rad duhovnik. Bohinjci so ga lepo sprejeli, kar ni nič nenavadnega, saj je vesel in sproščen človek. Če oznanjam upanje in veselje, moram tudi sam tako živeti, pravi. Ljudi nagovarja tudi na drugačen način: z video blogi na internetu.

Leta 2015 vas je ljubljanski nadškof Stanislav Zore imenoval za župnika v kar veliki župniji Srednja vas v Bohinju. Je dolgo trajalo, da so vas Bohinjci sprejeli za svojega?

»Bohinjci so zanimivi ljudje in sploh nimam občutka, da so vase zaprti, kot je pogosto slišati. Sprva so me malo opazovali, potem pa smo se zelo hitro odprli drug drugemu. Je pa res, da sem bil do njih od vsega začetka sproščen in odprt. Zdi se mi, da so me lepo sprejeli. Jaz jih imam rad in občutek imam, da me imajo tudi oni zelo radi. Župnija je kar velika, saj ima okrog dva tisoč ljudi. Še dodatno sem ponosen, da je del moje župnije tudi vrh Triglava. Vrh je namreč del katastrske občine Studor, Studor pa je del župnije Srednja vas.«

Je res, da je k vaši odločitvi za vpis na Teološko fakulteto vplival tudi popravni izpit iz angleščine v četrtem letniku gimnazije?

»Za duhovniški poklic sem se odločil povsem spontano in svobodno. Približal mi ga je takratni šmarski župnik Marjan Lampret. Deloval je veselo, normalno, pogumno, kot pravi možakar. Razmišljal sem: če je lahko duhovnik tudi takšen, potem sem lahko duhovnik tudi jaz. V spletu okoliščin za tako odločitev je imel svojo vlogo tudi popravni izpit iz angleščine v četrtem letniku gimnazije. Zaradi njega sem moral na drugi rok mature. Ko sem jo opravil, so bile vse fakultete že polne, razen teologije. Vpisal sem se. Ker mi je kar dobro šlo, sem se med počitnicami med prvim in drugim letnikom odločil, da bom duhovnik. Za mojo odločitvijo je bila tudi močna molitvena podpora. In tudi stari ata mi je govoril, da je duhovnik pravi poklic zame.«

Kaj so rekli starši? So bili žalostni, ker je šel od doma najstarejši od šestih sinov, ki naj bi prevzel vodenje kmetije.

»Mami je zelo realna ženska. Rekla mi je, naj bom v poklicu srečen in naj živim pošteno. Z atijem sva bila zelo povezana. Zame je še vedno glavni lik, po katerem se zgledujem. Lahko bi gospodaril na kmetiji, vendar je bil zame večji izziv delati z ljudmi kot pa s kravami, čeprav te one zjutraj najlepše pogledajo. Ati je bil žalosten, vendar ne zaradi mojega poklica, ampak zaradi čustvene povezanosti. Sam sem ga zelo pogrešal, še posebej prvo leto v Ljubljani, kjer sem pogosto poslušal pesem Nece Falk Vsi ljudje hitijo … Doma so ponosni name. Zaradi obveznosti v župniji in oddaljenosti ne morem več tako kot včasih pogosteje hoditi domov v Šmartno pri Litiji, sesti na traktor in pomagati na kmetiji.«

Kot vidim, uživate v svojem poklicu. Kaj je v njem tako lepega, vabljivega?

»Ko sem se odločal za poklic, je bilo zame najvažnejše, da želim nekaj delati, kar bom rad delal. Postal sem duhovnik in želim biti rad duhovnik, čeprav je včasih težko in moram kakšno reč narediti na silo. Predvsem pa rad živim in preizkusim kaj novega. Če oznanjam upanje in veselje, moram najprej sam tako živeti.«

Zakaj po vašem mnenju fantje, ki razmišljajo o duhovniškem poklicu, oklevajo, 'cagajo'?

»Malo moraš biti pogumen. Duhovništvo je le poklic, ki ni tako vsakdanji in ga ne moreš kar zamenjati. Že vstop v semenišče je včasih težak, še težji pa je izstop. Duhovništvo ni le poklic, ampak tudi način življenja. Del našega poklica je celibat, ki povzroča pri fantih pomisleke, saj se z njim odpoveš družini. Je pa tudi res, da se danes veliko fantov boji poročiti se. Mlad človek se kar boji prevzeti odgovornost za vse življenje. Bolj 'fletno' je živeti iz dneva v dan. Za resno odločitev in njeno uresničitev pa potrebuje človek že malo več poguma in odgovornosti.«

Vi ste duhovnik moderne sorte. Verskega nauka ne širite le s pridigo, svetimi mašami, veroukom in drugimi klasičnimi načini, ampak z orodjem sodobnega časa, z internetom in drugimi pomagali.

»No, saj večina duhovnikov posega po internetu, sam pa sem se lotil vloganja, to je video bloga. Posnamem se in svoje sporočilo posredujem na internet in nagovarjam ljudi. Jaz to delam preko katoliškega portala aleteia, podprtega s strani verskega tednika Družina. V Sloveniji ga je uvedel dr. Tone Rode, direktor Družine. Portal je zelo obiskana in brana zadeva, saj na njem ne najdejo mesta le verske vsebine, ampak tudi sporočila o modi, prehranjevanju, načinu življenja in podobnem.«

To je nov način oznanjevanja. Pridigi se je pridružil internet.

»Nočem, da bi bili moji vlogi pridiga, kar bi celo odbijalo ljudi. Je pa posredovanje božje besede na zelo širok, drugačen način. S temi posnetki želim kot duhovnik, kot kristjan in kot človek v smislu boga nagovoriti čim širšo skupino ljudi. S tem želim razbiti tudi kakšen tabu o duhovnikih, za katere javnost še vedno misli, da so visoko izobraženi, nezmotljivi, ljudje brez napak, ki se jih je treba bati. Prav je, da so spoštovani, vendar se ljudje ne smejo bati, da jim bodo le moralizirali in spraševali, zakaj ne pridejo k maši, zakaj so ali niso naredili tega ali onega.«

Zanimivo. Kako vaša sporočila jemljejo nadrejeni, bratje v duhovniški službi, verniki …?

»Lepo. Nadškof mi je rekel, naj kar mirno nadaljujem to delo, le župnije ne smem zanemarjati. To se mi zdi pošteno in tako mislim tudi sam. Župljani spremljajo moje delo. Sprašujejo me in gledajo ter tudi pohvalijo. Otroci so navdušeni.«

Povejte mi, kako ravnate, če vas nekdo prosi za krst otroka, za cerkveno poroko, za potrdilo, da je lahko birmanski boter, pa ga zelo redko ali nikoli ne vidite pri maši?

»Za krst nikoli ne rečem ne. Vsak starš, tak ali drugačen, ki pride k meni v župnišče s prošnjo, da bi krstil njihovega otroka, je že s tem dokazal dovolj veliko vero. Večina duhovnikov nikoli ne odkloni krsta, nekateri pa staršema krščenemu otroku, ki še nista poročena, svetujejo, naj uredita tudi to. Na splošno se držim predpisov in ne želim delati po svoje, tudi zaradi spoštovanja drugih duhovnikov. Biti boter je res odgovorna služba. Staršem in župniku pomaga, da bo otrok zrasel v poštenega in dobrega človeka. Biti boter samo zato, da bosta za javnost krst ali birma dobro izpadla, je malo premalo. Da je nekdo boter samo zato, ker ima zajetno denarnico, tudi ni dobro in je nepošteno do tistih, ki so res pravi botri. Pred vsako birmo staršem in botrom predstavim pravo vlogo botrstva. Sicer pa že bog ve, zakaj in kdaj je kakšna stvar dobra, saj jaz tukaj nisem policist.«

Ali vernost med Slovenci res peša, kot kažejo nekatere raziskave? Manj je cerkvenih porok, manj je krstov, manj je zanimanja za duhovniški poklic.

»Smo na prehodu iz tradicije v osebno vero. Včasih smo imeli za vernega tistega, ki hodi vsako nedeljo k maši. Ljudje malo narobe razumejo, ko mislijo, da mora biti tisti, ki hodi k maši, popoln. Seveda pa se od njega glede vere lahko več pričakuje. Izziv današnjega časa vedno bolj postaja osebna vera, ko vsak človek pri sebi najde razloge za svojo vero in ne hodi k maši zato, ker tako počne cela vas. In taka vera je običajno zelo globoka, je neke vrste sol zemlje. Ali veste, koliko ljudi mi pove, da imajo za zadnje trenutke svojega življenja vse narejeno? Veliko je takih, ki jim krščanstvo še sveti v srcu. Danes duhovnik ljudem ne sme le pridigati, kaj morajo storiti in česa ne. Spodbujati jih je treba in vabiti, tudi s svojim zgledom.«

Kakšen bo vaš božič?

»Rad sem doma in tudi med letošnjimi prazniki bo tako. Nikdar ne vem, kdaj bo kdo prišel in pozvonil na mojih vratih. Na moj prvi sveti večer tukaj, v Srednji vasi, ko sem bil prepričan, da ga bom preživel čisto sam, je potrkal na vrata možak, ki je iskal pomoči in jokal. Veste, ko joka možakar, mora biti zelo hudo. Potem sta prišla še dva fanta, ki sta imela doma težave in nista imela kam iti. Skupaj smo blagoslovili hišo, nato pa sem za oba naredil večerjo, jajca na oko in klobaso. To je bil moj doslej najlepši sveti večer. Iz svojih izkušenj vem, koliko samote je na svetu, kako ljudje zaradi nje trpijo, še posebej na sveti večer. Radio in televizija govorita in kažeta, kako je vse lepo in popolno na svetu, kako družinski praznik je božič, oni so pa sami doma ali v domovih. Na nas, kristjanih, je, da takim ljudem pomagamo, da jim omogočimo, da bo prišel Jezus tudi k njim. Če bi vsak na sveti večer ali med prazniki obiskal svoje starše, ki so v domovih, bi naredil veliko. Še lepše pa bi bilo, če bi ata in mamo za sveti večer otroci vzeli k sebi domov.«