Veselov Olikani Slovenec

Letos mineva sto petdeset let, odkar je pri Slovenski matici izšel prvi slovenski bonton – Olikani Slovenec Ivana Vesela, duhovnika, rojenega v Mengšu.

Ivan Vesel (1840–1900) je bil duhovnik, sicer pa pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec. Vesel, ki se je pod svoja dela podpisoval Vesnin, se je rodil v Ravbarjevem gradu v Velikem Mengšu, nato pa se je družina preselila v Ljubljano. Kot duhovnik je služboval v različnih slovenskih krajih, na Gorenjskem denimo v Poljanah nad Škofjo Loko, nazadnje pa v Trnovem pri Ilirski Bistrici, kjer je tudi pokopan.

Vesel je že v mladih letih prevajal rusko literaturo, tudi sam je pesnil in veliko objavljal, prijateljeval pa je z mnogimi literati svojega časa, med njimi s Kettejem, Gregorčičem in Aškercem. V tedanjih intelektualnih krogih je veljal za zavednega Slovenca in svetovljana.

Ker Slovenci v tistem času še nismo imeli svojega priročnika lepega vedenja oz. bontona, se je pisanja lotil sam. V pomoč so mu bili številni tuji vzori, predvsem nemška priročnika Kniggeja in Wenzla, pa tudi domači, med njimi v največji meri Slomškov Blaže in Nežica v nedeljskej šoli.

Veselov Olikani Slovenec je danes domala pozabljen, čeprav gre za prvo slovensko knjigo, ki se posveča lepemu vedenju. Svojstven poklon svojemu rojaku tako predstavlja ponatis, ki so ga leta 2006 izdali v Mestnem muzeju Mengeš. Pri tem so po besedah direktorja muzeja Janeza Škrlepa posebno pozornost posvetili zunanji podobi knjižice, ki je domala enaka kot njena izvorna različica. V posebnem zvezku pa so izdali še obširno spremno besedo Marije Cvetek, publicistke, etnologinje in bibliotekarke ter upokojene profesorice slovenskega jezika.

Po zaslugi mengeškega muzeja in Marije Cvetek se tako ob 150-letnici izida lahko pobliže spoznamo z delom Ivana Vesela. Ta knjižico razdelil na štiri poglavja. V prvem bralcu sporoča, »kako se vedimo proti Bogu«, v drugem pa, kako naj se obnašamo do samega sebe, v tretjem, najobširnejšem, kako naj se vedemo do drugih, in v četrtem, kako se je treba vesti do »neumne živine«.

Avtor se je v svojem delu spopadel s primanjkljajem slovenskega strokovnega izrazja, ki ga je dobesedno prevajal iz nemščine, kot poudarja Cvetek, pa je nekaj besed najbrž tudi na novo skoval. Vsekakor pa še ni uporabil besede bonton, ki izhaja iz francoščine in pomeni dober ton oz. lepo vedenje ali obnašanje.

Olikani Slovenec je tudi dokument svojega časa. Avtor je živel v patriarhalnem obdobju, ko je vera v življenju zavzemala precej večji pomen kot danes. Zato v priročniku nagovarja predvsem moškega bralca katoliške vere. Vendarle pa ga pouči, da mora spoštovati ljudi vseh ver in tudi neverne. V duhu stanovsko precej razslojene družbe, v kateri je obleka poudarjala družbeni položaj posameznika, svetuje tudi glede pravil oblačenja: »Ne oblači se čez svoj stan, pa tudi ne pod-nj, ne bolje, nego ti premoženje pripušča, pa tudi ne preslabo.« Pozornost namenja tudi pravilom vedenja do pripadnikov nižjega in višjega sloja. Medtem ko veleva, naj z nižjim slojem ravnamo spoštljivo, o pogovoru z »velikaši« med drugim pravi: »Ko bi bil velikaš še tako prijazen in ljubezniv z nami, ko ne bi ravnal z nami kakor zavetnik, ampak kakor prijatelj, ne spozabljajmo se; vedimo, da je tega moža nad nas povzdignilo ali rojstvo ali dostojenstvo.« Podaja pa tudi nekatere povsem praktične nasvete glede osebne higiene ali obnašanja, ki se nam danes zdi samoumevno: »Varujmo se pljuvanja, vzlasti v sobah, kjer so tla opažena ali pregrnjena s preprogami.«

Čeprav takšna priporočila na današnjega bralca delujejo zastarelo, pa številna Veselova napotila še danes veljajo: »Ne bodi lačen prazne časti, ne bodi hlapec ljudi.« Ali pa: »Ravnaj vedno po enem načelu; tvoje misli, besede in djanja naj bodo ko veje in vejice, ki ženo iz enega debla.« In: »Bodi mož beseda tudi v najmanjših rečeh, vedno zvest ostati v obljubah in resničen v govoru.«

Vsekakor nasveti, ki se jih še danes velja držati.