Zopet december

Pogosto se sprašujem, zakaj je december tako naporen mesec. Vedno bolj se mi zdi, da me že vse reklame, posebne ponudbe, samo danes, znižano, kupite, svetlobni napisi ... zelo utrudijo. Tudi če ne kupiš, se voziš mimo vseh napisov, slik, utripajočih lučk in pač vidiš, ne da bi hotel gledati. Živeti bi moral res za devetimi gorami in devetimi vodami, pa danes internet pride povsod in že tam ti po ekranu skačejo jelenčki in vse ostalo. V šolah so bazarji in koncerti, moraš gledati, če tvoji otroci nastopajo. V petek zvečer sem bila na dveh prireditvah: v soboto dopoldan na bazarju, potem smo peli na poroki, otroci so imeli štiri predstave letošnje novoletne igrice, tokrat igrajo Zvezdico zaspanko. Tako se je za nas začel december. Gruden, ko naj bi zemlja počivala, ljudje pa smo ponoreli. Tako se zdi.

Janez povabi v nedeljo prijatelje na kosilo in mu tako prijazno namignem, da bi moral Miklavž začeti peko piškotov. Ne bo šlo. Prav, pa drugič. Premišljujem in premišljujem, kakšne piškote bi si omislili, da bi bili čim bolj preprosti, času in namenu primerni, okusni so tako vsi. Tako smo na seznam za peko uvrstili medenjake, »misli« piškote, »skalce«, nadevane s čokolado, to bo otrokom najbolj všeč, in še kakšno slano pecivo. Vsak dan popoldan bomo spekli eno ali dve vrsti piškotov in to bo letošnji Miklavž. Potem so tu še parkeljni. V duhu, kako bi čim hitreje spekla sedemdeset peklenščkov, si omislim novo pasmo hudobcev, ki bodo letos bolj pritlikavi. Doma se smejijo, jaz pa ponosno pomislim, pa bom ubila dve muhi na en mah. Pri vsej peki je ozko grlo pečica. Imamo le navadno kuhinjsko pečico. Pogosto imam v mislih, da bi imela parno pečico, večjo pečico ali dve pečici. Če imam v garaži pomožni štedilnik na plin, bi morda imela še dodatno pečico. Potem bi lahko spekla več testenih izdelkov naenkrat.

Peti december je dan prostovoljstva. Vsako leto sem povabljena v knjižnico v Kranju na prireditev, kjer se prostovoljcem simbolično zahvalijo za trud in delo, ki ga opravimo v njihovi ustanovi. Jaz in še nekaj kolegic se vedno opravičimo. Ne moremo, tedaj hodi Miklavž s spremstvom od hiše do hiše, od vrat do vrat po naših vaseh. V mestu je drugače. Tam je to organizirana prireditev, bogastvo pa je tisto, kar živi, kar se nadaljuje, ne da bi bilo treba veliko dela in priprav. Kandidatov za peklenščke je vedno dovolj, deklet za angelčke tudi, edino za Miklavža ni kandidatov na pretek. Zdi se, da je to kar malo častna vloga, saj veste, fant mora biti dovolj star, pa primerno velik, naj bo govorec, da bo znal ljudi, še posebno pa otroke, nagovoriti. Dekleta in fantje v sramežljivih letih radi spremstvu nagajajo. Še vsako leto je kakšen pristal v Belci do kolen v vodi.

Tako je v naših vaseh in to je veliko bogastvo. In če gre vse to naprej, potem moram tudi jaz speči tistih nekaj piškotov in testenih hudobcev, da bom s to svojo navado postala del tradicije.