Najprej je zrenje v belino papirja

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. december 2018 / 11:42

Namesto koga roža cveti, Petelinji zajtrk, Ne bodi kot drugi, Muriša … je le peščica naslovov del, ki so nastala izpod peresa prekmurskega pripovednika, zgodbarja, pesnika, scenarista Ferija Lainščka. V kaj verjame, kako je z bralno kulturo, kaj ga žene, o čem piše, nam je zaupal na kulturnem večeru Knjižni sejem na obisku v radovljiški Knjižnici A. T. Linharta.

Feri Lainšček sodi med tiste ljudi, ki verjamejo v pesniško resnico. Celo več, pesniška resnica je zanj najpomembnejša resnica, saj meni, da se z njo ne da manipulirati ali jo ponarejati. »Začela se je takrat, ko se je človek učlovečil, ko se je začelo njeno potovanje v obliki legend, mitov, izročila,« razloži izvor pesniške resnice Lainšček in nadaljuje: »Potovala je pred Gutenbergom, kasneje s tiskom in bo tudi vnaprej, saj če preneha potovati, bo konec sveta, ker z njo do nas prihajajo temeljne civilizacijske vrednote.« Feri Lainšček se ne boji časa, v katerega stopamo, v novo paradigmo branja. »Knjiga ne bo usahnila, le nov nosilec bo dobila, ki bo blizu sodobnemu bralcu. Umberto Eco je nekoč dejal, da orodje, s katerim pišeš, vpliva na to, kako pišeš. Pisateljem se je spremenil le miselni proces, nekoč so pisali na roko, kasneje na pisalni stroj, danes smo v internetnem obdobju računalnika. Prilagoditi se moramo duhu časa in obenem ostati zvesti izročilu, če želimo uspešno nagovoriti bralca.«

Splošno mnenje je, da mladi danes ne berejo ter prebranega besedila ne razumejo. Lainšček ima drugačno izkušnjo. »Ko se je moj roman bral za maturo, sem obiskal večino slovenskih gimnazij. Pogovarjal sem se z dijaki in spoznal, kako močno pesniška resnica prihaja do njih. Poznajo vrednote, vedo, kaj je ljubezen, svoboda, pravica. Čudil sem se čistim dušam in obenem poskušal razumeti, kako so lahko starši, ki so zavozili našo državo, vzgojili tako zavestne otroke.« Danes 59-letni literarni umetnik opaža, da je z branjem podobno kot v času njegovega šolanja. »Trije v razredu smo brali, deset jih je bralo zato, ker so morali, drugi niso brali.« Mladi Feri Lainšček je bil jasno eden izmed tistih treh, ki so brali – in bral je zelo veliko. »S knjigo sem se prvič srečal v osnovni šoli. Do tretjega razreda sem prebral vse knjige, kar jih je premogla naša podružnična šola, zato mi jih je učiteljica kasneje prinašala z matične šole,« razkrije Lainšček in doda: »Iz obsedenega branja se je razvil besedni zaklad. Ko me ljudje sprašujejo, kako postaneš pisatelj, jim pojasnim, da brez branja ni pisanja.«

Pisatelj pa ni odvisen le od branja, temveč tudi od navdiha in radovednosti, pojasni Lainšček. »Brez navdiha me ni, na silo ne morem ničesar ustvariti. Seveda je potrebna tudi ''božja iskra'', ki ni dana vsakemu. V procesu ustvarjanja je namreč najprej zrenje v belino papirja oziroma praznino računalnika. To je prostor za trenutke posebne občutljivosti, zato se ustvarjalcem dogaja marsikaj paranormalnega.« Obenem je vsestranskega Lainščka od nekdaj gnala radovednost. »Želel sem vedeti, kaj je za naslednjim ovinkom. Še vedno se čudim temu svetu, sem radoveden in se sprašujem, kaj se zares dogaja. Nisem si še odgovoril na vsa vprašanja, ki so se razvila v mladosti. Iščem lepoto in iščem smisel, vmes je ta radovednost, iz katere se rojeva navdih,« pravi Lainšček in nadaljuje: »Vedno sem pisal o tem, kar je mene zanimalo, in ugotovil sem, da se bo edino tisto, kar napišem tako, da se dotakne mene, potem dotaknilo tudi bralcev. Tedaj zares postaneš pisatelj, ko druge zanima, kar v zapisani besedi zanima tebe. Je pa hkrati res, da ne morem dopustiti, da bi bile moje knjige osamljene, zato sem se verjetno spečal s filmom, spečal z glasbo, spečal z vsemi.«