»Na elektriko …«

Leta 1881 je po tirih zapeljal prvi električni tramvaj na svetu. Vstopna postaja je bil Lictherfeld, danes del Berlina. Dotlej so imela velika mesta konjske tramvaje, sijajna novost pa je bila delo Wernerja Siemensa (1816–1892). Siemensi so bili meščanska družina iz Goslarja, v starih listinah zasledimo priimek že 1384. Werner je bil četrti otrok in prvi sin, vseh otrok pa je bilo štirinajst. Sredstev, da bi zelo nadarjenega sina poslala na univerzo, ni bilo. Na nasvet svojega profesorja geodezije na gimnaziji se je Werner javil v vojaško šolo in zelo kmalu postal artilerijski podčastnik v pruski vojski, kar mu je omogočilo, da je 1835 kot bodoči častnik poslušal predavanja na univerzi. Zaradi smrtnega zapleta v nekem dvoboju so ga obsodili na pet let zapora v magdeburški trdnjavi. Njegova celica je kmalu postala poskusni laboratorij. Nastajale so zamisli za bodoča odkritja. Po pomilostitvi se je vrnil v Berlin 1842. Leta 1846 je izumil kazalni telegraf s samodejnim prekinjanjem, 1866 načelo elektroenergetske tehnike (tehnike jakega toka).

V vojski se mu je – ne glede na prestano kazen – obetala sijajna kariera, vendar se je Werner Siemens odločil drugače. Postal je izumitelj in podjetnik.

Že 1847 je skupaj z J. G. Halskejem ustanovil Zavod za graditev telegrafov, iz katerega je zrastel eden največjih koncernov elektrotehnike in elektronike v svetu, Siemens AG. Skupaj z bratom Wilhelmom je 1856 izumil regenatorni sistem za plavže, 1864 se je uveljavilo Martinovo jeklo. Leta 1881 je iz Lichterfelda proti Berlinu zapeljal tramvaj na električni pogon. Vagon je bil dolg pet, širok dva metra, hkrati se je v njem lahko peljalo dvajset potnikov. Hitrost se je gibala okoli 20 km/h.

Werner Siemens je bil izrazit družinski človek. Imel je šest otrok, štiri s prvo ženo, ki mu je kmalu umrla, nato pa z drugo še dva. V življenju je poznal velike vzpone, a tudi padce, nemalokrat so ga mučile materialne težave. Zavzemal se je za pošteno patentno pravo. Pri svojih izumih je trezno presojal, kaj je tisto, kar bo prinašalo korist ljudem. Bil je dosti pred svojim časom, o čemer priča tudi njegova bogata korespondenca z znanstveniki, z družino in vplivnimi osebnostmi. Za vse družbi koristne iznajdbe je bil leta 1888 povišan v plemiški stan.

Berlinski adventni kolački z medom, lešniki in čokolado – za 12 modelčkov za mafine

Za 1 peko potrebujemo: 175 g posebne bele moke, 125 g medu, 100 g zmletih lešnikov, 100 g masla, 50 g kandiranega ingverja, 50 g temne čokolade, 2 jajci, 1 sladkor z vaniljo, 1 čajno žličko pecilnega praška, 1 čajno žličko cimeta, pol žličke ingverja, četrt čajne žličke klinčkov, četrt čajne žličke muškatnega oreška, četrt čajne žličke kardamoma, sladkor v prahu za posip.

Pečico ogrejemo na 175 stopinj. Čokolado in ingver fino sesekljamo. V skledo damo presejano moko in vse suhe sestavine razen sladkorja v prahu. Dobro premešamo. Dodamo med, mehko maslo in jajci. Zmešamo z ročnim mešalnikom. Zmes nadevamo v papirnate skledice, lahko tople ali hladne. Preden postrežemo, jih potresemo s sladkorjem v prahu.

Pa dober tek!