Dosegljiva lepotica

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 21:33

Lepa glava / Vetta bella (2049 n. m.) – Dokler ne stojimo na njej, ne moremo vedeti, ali bo Lepa gora res lepa. No, lepa je videti že iz doline, a svoje čare nam razkrije, ko se z njenega temena ozremo naokoli.

Gore nad dolino Belega potoka so čudovite, divje, neokrnjene, a žal le redke med njimi dosegljive tistim, ki nismo alpinisti. Vešči hoje po tehnično zahtevnejših terenih se lahko povzpnemo na eno od njih, ki že s svojim imenom pove, da je čudovita. Opis nas bo popeljal na goro Lepa glava / Vetta Bella, ki jo sicer označujejo rdeče pike in možice, a v zemljevidih pot ni vrisana.

Zapeljemo se proti Trbižu in tik pred njim zavijemo levo proti prelazu Predel. Pri Rabeljskem jezeru zavijemo desno proti Nevejskemu sedlu / Selli Nevei. Ob izteku Belega potoka je manjše parkirišče in hkrati tudi naše izhodišče. Vzpon začnemo po dolini Belega potoka, po poti št. 625. Po dobri uri smo pri neoskrbovani koči Brunner, kjer je tudi križišče poti. Po desni strani obhodimo kočo in kmalu na belem smerokazu zagledamo ročni napis Vetta Bella. Pot je sicer nemarkirana, brez številke. Malce izgubimo višino, prečimo potok, ko nas napis na balvanu opozori, da nas bodo od tod dalje spremljale rdeče pike. Hodimo skozi pas grmičevja in nizkega ruševja. Hodimo proti vzhodu, pod je zagruščena in ponekod precej strma. Kmalu dosežemo tehnično najzahtevnejše mesto na celotni poti, približno petmetrski skalni skok, ki pri vzponu ne povzroča večjih težav. Višje nadaljujemo strmo po grapi navzgor. Na poti nam bo stalo še nekaj skalnih skokov, ki pa jih lahko premagamo s pomočjo ruševja. Dosežemo rob grape med Lepo glavo in Visoko polico, ki jo prečimo, nato se začnemo vzpenjati do vznožja dveh nizkih stolpov v grebenu, pot katerima se pot usmeri levo. Vzpon do stolpov je strm, krušljiv, zato je potrebna previdnost, da nam ne zdrsne; sploh pri sestopu. Ob stolpih zavijemo levo in ozka stezica nas pripelje do vršnega pobočja Lepe glave, ki pa je travnato-ruševnat. Stezica se vzpenja po travnatem pobočju, nato pa skozi ruševje zavije proti vzhodu do travnate gredine. Smo na robu stene, visoko nad Škrbino Belega potoka. Sledi nekaj gibanja po skalnatem svetu, ki nas pripelje na ozek in izpostavljen vrh Lepe glave. No, vrhova sta pravzaprav dva, vzhodni in zahodni.

Razgled z lepe glave je resnično lep: pred nami se odpre osrčje zahodnih Julijskih Alp; na dosegu roke imamo Visoko polico in Rogljič, Trbiška krniška špica, Divja koza, Viš, Nabojs, Visoka bela špica. V daljavi se vidijo Julijske Alpe v Sloveniji.

Z vrha lepe špice sestopimo po poti vzpona. Sestop zahteva precej pozornosti, saj je svet krušljiv. Tisti petmetrski skok lahko komu povzroči nekaj težav, a se da obiti po njegovi levi strani. A roko na srce, ne vem, če ni bolj neprijetno kot sestop čez skok.

Ko smo nazaj pri koči Brunner, nas do jeklenega konjička čaka le še uživaški sestop ob dolini Belega potoka. Veste, kdaj vam priporočam tole turo? Jeseni, ko se narava pripravlja k počitku in nas obdajajo rdeče-rumeni barvni odtenki.

Nadmorska višina: 2049 m
Višinska razlika: 1100 m
Trajanje: 5.30–6 ur
Zahtevnost: 5 / 5