Pasja stilistka v New Jerseyju
Kranjčanka Doris Fisher se je pred dvanajstimi leti preselila v Ameriko v New Jersey, kjer sedaj živi z možem, kužkom in ježkom. Preživlja se kot pasja stilistka.
»Podzavestno sem vedno razmišljala o tem, da bom del svojega življenja preživela v tujini. Sicer sem si sebe bolj predstavljala v Avstraliji, ampak očitno je imelo življenje drugačne načrte z mano,« je o svoji selitvi čez lužo povedala Fisherjeva.
V tujino jo je prvič odpeljalo študentsko delo
»Ko sem bila še študentka, sem se odločila za daljši odhod v tujino, predvsem za pridobitev novih življenjskih in delovnih izkušenj ter zaradi spremembe okolja. Sprva sem razmišljala o delu na potniški ladji, kjer sem bila po razgovoru sprejeta na delovno mesto v recepciji, ampak po dolgem razmisleku in zgodovini morske bolezni sem se odločila, da mogoče to ni ravno meni pisano na kožo. Kolegica mi je omenila agencijo, ki se ukvarja s študentskim delom v tujini. Po pogovoru z njimi sem se odločila, da bom poskusila trimesečno delo v poletnem kampu za otroke. Kamp je bil v Ameriki v Mainu in je ponujal kreativne delavnice. Moja naloga je bila skrbeti za skupino deklic, ko delavnice niso potekale, in vodenje delavnice za izdelovanje okrasnih sveč. Izkušnja je bila neverjetna, kreativa mi je res zelo pisana na kožo. In med vsem tem sem spoznala tudi svojega bodočega moža Darrena Williama, ki je v kampu vodil delavnice za izdelavo kovinskega nakita.«
Življenje v Ameriki je drugačno kot pri nas
»Darren William je ameriški državljan in po dolgem ''zmenkovanju'' na daljavo sva se odločila, da je poroka edina možnost, če želiva biti skupaj. In tako sem pristala v Ameriki v New Jerseyju. Prvih nekaj let sem imela nekaj težav s tem, kako me ljudje sprejemajo, in še danes naletim na ljudi, ki nimajo tolerance do imigrantov, sicer pa lahko rečem, da so ljudje do mene izjemno prijazni in spoštljivi. Življenjski tempo je tu precej drugačen kot v Sloveniji, vse je pričakovano še v istem trenutku. Kar pa me tu najbolj privlači, je raznolikost kultur in običajev. Seveda bi se nekoč rada vrnila v Slovenijo, saj res velja, da je povsod lepo, a doma je najlepše. V Sloveniji imam družino in odlične prijatelje – in to v Ameriki močno pogrešam.«
Ustvarjalnost ji je pisana na kožo
»V Sloveniji sem končala Višjo šolo za turizem in gostinstvo na Bledu, kot otrok pa sem oboževala živali. Takoj ko sem v Ameriki dobila delovno dovoljenje, sem se prijavila na delovno mesto ''pralca'' psov. Po dveh tednih kopanja kužkov so me poslali na akademijo na nadaljnje izobraževanje za nego psov in tako sem postala pasja frizerka oziroma stilistka. To delo opravljam že več kot deset let. S prijateljico, s katero sva delali za veliko korporacijo, sva se odločili, da bova odprli svoj salon za nego psov. Jaz imam ogromno izkušenj na področju ustvarjalnosti, ona pa na finančnem področju, tako da danes vodiva že dva takšna salona. Res pa je, da je lahko delo precej psihično in fizično naporno. Ogromno ljudi si predstavlja moj poklic kot super zabaven, saj se lahko cel dan igram s kužki, vendar je resnica daleč od tega. Je pa nedvomno zanimiv poklic, za katerega so potrebni jekleni živci in dobre mišice. Ampak ko te kužki ''poljubčkajo'', pozabiš, da so te isti dan petkrat polulali, pokakali, popraskali, ugriznili in da si več ur poslušal pasji lajež. Kljub vsemu temu pa je to poklic, ki mi je pisan na kožo, saj se lahko kreativno izrazim in ogromno prispevam k boljšemu počutju pasjih prijateljev.«