Spomenik slovenskim orglam

Jurij Dobravec je izjemen poznavalec orgel, do potankosti razume in obvlada njih drobovje, tehnične podrobnosti, spozna se na njihovo zgodovino in nanje od mladih let tudi igra. Skupaj z dr. Edom Škuljem je napisal knjigo Orgle Slovenije. Na sedemsto straneh so predstavljene tako rekoč vse orgle, ki ta čas obstajajo na Slovenskem, knjiga pa ima nadgradnjo tudi v bogatem gradivu na spletu, kar jo dela aktualno tudi za naslednjih sto let.

Naj pridem kar do cerkve sv. Martina na Bledu, da me bo počakal na koru pri orglah, se dogovoriva z Jurijem Dobravcem pobudnikom in soavtorjem obsežne knjige Orgle Slovenije. Brez pomislekov bi lahko rekli kar slovensko orgelsko enciklopedijo, saj v knjigi izvemo vse o tem največjem instrumentu, ki bogati številne slovenske cerkve, je pripravil v sodelovanju z muzikologom, glasbenikom in duhovnikom dr. Edom Škuljem.

Orgle človeku dajejo občutek mogočnosti – že njihova vizualna podoba, še toliko bolj pa, ko se zvok iz številnih piščali razleze visoko pod cerkveni obok. Orgelska glasba je tisto čudo, ki je že v mladosti tako zelo očaralo J. S. Bacha, organista in zagotovo največjega baročnega skladatelja. Na koru blejske cerkve med igranjem opazujem Jurija in ogromno ogrodje orgel na obeh straneh za njim: »Glede na to, da ste videli tako rekoč vse orgle, ki ta čas obstajajo na Slovenskem, katere so najlepše na pogled in katere najboljše v poslušanje?« Da so na pogled lepe tiste v Rušah, mogoče one v piranski cerkvi, razmišlja Jurij: »Težko bi se za katere odločil, saj bi jih hitro naštel vsaj 15, poleg seveda tistih, ki jih tedensko uporabljam, ko nanje igram.« Že vsaj 35 let je namreč organist pri svetem Martinu v Srednji vasi v Bohinju, kakih dvajset tudi v farni cerkvi istega zavetnika na Bledu.

Po stroki je sicer biolog, a se že vse življenje ukvarja z različnimi vrstami podatkov. »Kakršnekoli podatke dobim v roke, vedno razmišljam, kako jih bom koristno uporabil.« Sedemnajst let je bil zaposlen v Triglavskem narodnem parku, zdaj deluje v lastnem podjetju in v Društvu Jarina Bohinj, v založništvu katerih je izšla tudi knjiga Orgle Slovenije. »Knjiga je združitev obojega – sem organist in z orglami delam tudi v praktičnem smislu, hkrati pa sem velik ljubitelj narave in častilec naše kulturne dediščine ter zgodovine.«

Od baze podatkov do knjige

Že leta 2005 so v društvu Jarina ustanovili sekcijo Ars Organi Sloveniae, v okviru katere se ukvarjajo z orgelsko umetnostjo na Slovenskem. »Začeli smo z zbiranjem podatkov o slovenskih orglah, sam pa sem ponovno prišel v stik z dr. Edom Škuljem, pri njem sem se nekoč tudi učil orglanja, ki je sredi osemdesetih izdal knjigo Sto orgel na Slovenskem. To je bila osnova. Potem smo začeli graditi podatkovno bazo Arsors.org, ki obsega podatke za okrog 2900 orgel, ne le teh, ki so še v Sloveniji, tudi takih, ki so jih slovenski izdelovalci delali za tuje naročnike. V bazi je trenutno okrog 16 tisoč dokumentov in 55 tisoč fotografij,« pojasnjuje sogovornik, na katerem sicer sloni večji del projekta, ki se je z leti vse bolj plemenitil z idejo o knjigi.

»Pripravili smo koncept za knjigo, množico podatkov o orglah smo povezali s posameznimi kraji, pridobili smo kopico tehničnih in zgodovinskih podatkov, profesor Škulj se je lotil besedil, potrebovali smo še fotografije vseh orgel, za kar se je bilo treba dogovarjati s škofijami in župniki. Sledil je podroben načrt dela, potem pa ''plašnice gor in na delo'',« v duhovitem tonu pripoveduje Jurij Dobravec, ki je predhodno še testiral teren, ali je projekt knjiga sploh izvedljiv in je smiselno zanj tvegati strošek dveh avtomobilov. Pripravil si je načrt obiskov po posameznih škofijah, pri čemer je terminsko združeval poti v bližnje si kraje Slovenije. Veliko je komuniciral z župniki in skrbniki cerkva ter orgel. »Spoznal sem okrog sedemsto duhovnikov in štiristo cerkvenih ključarjev, ''mežnarjev'' in ''mežnaric''. Naj jih na tem mestu še posebej pohvalim in izrecno poudarim njihov pozitivni odnos do dela, ki ga opravljajo.«

Delo na terenu je bilo naporno, saj se je dnevno srečeval s kakimi 25 novimi ljudmi, in preden se je lotil fotografiranja orgel, vsakemu prijazno razložil svoje namene. Marsikatere orgle so tako kot oltarji pravi cerkveni biseri. Vse fotografije orgel so posnete od spredaj – v obraz, kar je ena posebnosti knjige. »Drži. Problem pa nastane, ker je večina orgel, če ne kar vse, skritih na koru. Ljudje jih ne vidijo od blizu, saj je njihovo bistvo glasba in zvok, ki ju dajejo. Da jih vidiš in fotografiraš, pa je treba imeti šestmetrsko stojalo. Le tako sem se lahko izognil lestencem, drogovom in podobnim preprekam.«

Orgle na Slovenskem zadnjih petsto let

Kot rečeno, ima knjiga Orgle Slovenije z več kot sedemsto stranmi in še nekaj dodatki značaj enciklopedije, saj je 1094 orgel, kolikor jih je ta čas v Sloveniji, zelo sistematično obdelanih. Uvodni del, tako v slovenščini kot angleščini, je sicer posvečen zgodovini orgel. Zapisi in cerkveni dokumenti nas v Sloveniji peljejo v čas okrog leta 1600. Sledi tehnični del, kaj so orgle in kako delujejo, v nadaljevanju knjige pa spoznamo vse slovensko orgelsko bogastvo od a do ž, od Adlešičev do Žužemberka.

Sogovornik pojasnjuje, da so vsake orgle predstavljene na enak način: zapisan je kraj – cerkev, muzej, šola – kjer orgle stojijo, kdo jih upravlja, sledi letnica izdelave orgel, izdelovalec, dodane so letnice in oznake bolj izstopajočih dogodkov, popravil, morebitnih nadgradenj ter tudi migracij orgel iz ene v drugo cerkev. Če so v župni cerkvi namestili nove orgle, so stare odstopili v podružnično cerkev. Sledi zapis o prevladujoči uporabi posameznih orgel, ta je lahko izobraževalna, liturgična in tudi koncertna. »Ko prideš na kor in vidiš, v kakšnem stanju so orgle, koliko so zaprašene ali kakšne note so ob klaviaturi, kaj hitro spoznaš, koliko in za kaj se uporabljajo. V okviru Ars Organi Sloveniae sicer vodimo tudi evidenco dogodkov in koncertov,« pojasnjuje Dobravec; da je pomembnost orgel označeval s štirimi različnimi barvami od rdeče prek oranžne in sive do zelene, torej od tistih, ki so izjemno dragocena kulturna dediščina do orgel, ki so novejše izdelave. »Z evidenčno številko beležimo tudi vse tiste, ki sodijo v register nepremične kulturne dediščine.«

K vsakim orglam so dodani tudi njihovi tehnični podatki, velikost, koliko registrov in koliko klaviatur imajo, predvsem pa podatek, ali so mehanske, pnevmatske ali elektromagnetne, če se omejimo na glavne tri tipe delovanja.

Knjiga v sožitju z internetom

Predstavljene orgle imajo prek tako imenovane QR-kode tudi direktne povezave na spletne strani. »Knjiga je pravzaprav v nekakšnem sožitju z internetom, saj imajo vsake orgle internetno stran. Tu je tudi zemljevid z lokacijo orgel in nekaj osnovnimi podatki. Knjiga je na neki način izhodišče, prek katerega se lahko povežemo z internetom. Mislim, da je to prava prihodnost knjige. Knjigo vzameš v roke, jo bereš, gledaš, hkrati pa imaš podaljšek na internetu, kjer je na dosegu tako rekoč vse. Zadnja redakcija knjige je bila konec preteklega leta, kasneje pa smo obdelali še dvoje letos novih orgel. Zapisi o njih so na internetu oblikovani kot v knjigi, da lahko besedilo natisnemo in ga dodamo v knjigo,« nadgradnjo knjige pojasnjuje Jurij in dodaja, da so posneli tudi več kot tristo zvokov različnih orgel po Sloveniji.

Na vprašanje o najstarejših orglah Dobravec odgovori, da so te bržkone v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Blejskem otoku, kjer je tudi najstarejša orgelska omara, in sicer iz leta 1639. Najmlajše so orgle iz Močnikove delavnice, ki so jih lani namestili v župni cerkvi v Šenčurju. V Sloveniji sicer deluje še osem izdelovalcev oziroma popravljavcev orgel. »Zanimive so orgle iz cerkve v Laškem, ki so bile upodobljene poleg Gallusa na bankovcu za dvajset tolarjev. Prav tako tiste z blejskega otoka, kjer se je na eno izmed desk podpisal tudi dr. France Prešeren. To je tudi zabeleženo v dokumentih, deska pa se je žal izgubila.«

Avtorja knjigo zaključujeta s sintezo zbranih podatkov z grafičnimi prikazi zgodovine izdelovanja orgel, raznimi zemljevidi, grafičnimi prikazi … »Pri tem so zanimive mednarodne povezave, da lahko strokovna javnost v tujini primerja svojo kulturno dediščino s slovensko. Za tujce smo bili doslej bela lisa na tem področju, dejstvo pa je, da je bil širši srednjeevropski prostor z izdelovalci orgel zadnjih petsto let zelo povezan, s tem mislim na področje današnje Slovenije, Avstrije, Nemčije, Severne Italije, Češke …«

Knjiga Orgle Slovenije je sicer izšla pred dobrim mesecem dni in povpraševanje po njej je dobro. Vsekakor gre za monumentalno delo na tem področju, ki bo, kot je prepričan Jurij Dobravec, vzdržalo vsaj še naslednjih sto let – ker ima povezavo z internetom in je s tem odprta tudi za prihodnje generacije.