Sto let samote po pol stoletja

Alenka Bole Vrabec je po sedeminštiridesetih letih ponovno prevedla kultno delo magičnega realizma roman Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza. Predstavili tudi zbirko njegovih kratkih zgodb Dvanajst potohodnikov in ilustrirano knjigo Khaleda Hosseinija Morska molitev.

Ljubljana – Predstavitev treh novih izdaj prevodnega leposlovja v Mladinski knjigi pred tednom dni je bila v znamenju igralke, prevajalke in vsestranske kulturne ustvarjalke Alenke Bole Vrabec in v Latinski Ameriki najbolj priljubljenega pisatelja Gabriela Garcie Marqueza (1927–2014) – ter ne nazadnje novega dela še enega prepoznavnejših imen sodobne literature Khaleda Hosseinija.

Najprej k Marquezu. Kultno delo magičnega realizma Sto let samote je v izvirniku izšlo leta 1967, komaj štiri leta kasneje pa smo po zaslugi šolane igralke in prevajalke Alenke Bole Vrabec dobili tudi slovenski prevod. Roman je bil pri nas doslej večkrat ponatisnjen, v Mladinski knjigi pa so se ob lanskoletni pisateljevi devetdesetletnici in mnogih novih spoznanjih o romanu, ki so se tako v stroki kot med bralci nabirala desetletja, odločili za osvežen prevod v prenovljeni podobi. Naloga je bila zaupana prav njegovi prvi prevajalki.

Prvi prevod je brala naglas

»Moja prevajalska botra je bila Kristina Brenk, zanimivo pa, da sem v njeni pravljici Princesa z modro vrtnico debitirala tudi kot igralka. Takrat sem tudi že prevajala in brez sramu s prevodom stopila med takratne slovenske moške pisateljske veličine. Nisem se bala, saj sem bila doma iz podeželskega Kranja in me te mestne relacije niso dosti zanimale,« se svojih prevajalskih začetkov spominja Bole Vrabčeva; da je prevajanje romana Sto let samote takrat vzela zelo resno: »Besede in stavke sem prevajala tudi iz španščine v nemščino, da sem dobila vse sinonime. To je bila zame zahtevna pot, lahko bi rekla za en mali Triglav. Pol knjige v prvem prevodu sem si prebrala na glas, da sem imela boljši občutek, kako teče besedilo.« Tudi na predstavitvi je z branjem nekaj strani novega prevoda predstavila vso sočnost Marquezovega jezika. »Prijateljica, ki je v tistih letih delala v kranjski knjižnici, mi je dejala, da roman veliko ponuja bralcem, a ga ljudje nočejo brati. Kasneje je vsak, ki ga je bral, po njem kasneje še segel,« pove prevajalka, ki je v svoji prevajalski karieri prevedla številna dela latinskoameriških in španskih avtorjev ... »Štiri ljubimce bi imela v življenju: Marqueza, Asturiasa, Fuentesa in Nerudo,« poudari.

O starem prevodu pove, da je vendarle »naredila nekaj grehov«, ki jih je zdaj popravila, predvsem pa je spoznala, da je mikrokozmos izmišljenega mesteca Maconda postal makrokozmos Latinske Amerike. Spremno besedo k izdaji je zapisal Matej Bogataj, ki meni, da je Marquez eden zadnjih velikih avtorjev, ki je Nobelovo nagrado dobil konsenzualno. Poleg kontroverznega opusa je imel tudi močan politični vpliv v Latinski Ameriki. »V ta, zdaj že znameniti Macondo je nekako strnil celotno zgodovino Južne Amerike,« poudarja Bogataj.

O Latinoameričanih v Evropi

Drugo Marquezovo delo, ki ga odslej lahko beremo tudi v slovenskem prevodu Vesne Velkovrh Bukilica, je zbirka kratke proze iz leta 1992, ki ima slovenski naslov Dvanajst potohodnikov, v originalu sicer romarjev, a ima beseda po mnenju prevajalke preveč verski pomen. Zgodbe tematizirajo tujost in tujino in so nastajale 18 let. Menda jih je vseskozi popravljal, na koncu pa v osmih mesecih vse napisal na novo. V zgodbah pripoveduje o Latinoameričanih, ki se znajdejo v Evropi, med njimi tudi nekdanji diktator. Kot je povedal avtor spremnega besedila v izdaji, v Sloveniji živeč Mehičan Carlos Pasqual, bi Marquezov roman Sto let samote moral biti v vsaki hotelski sobi, tako kot je pri Američanih Biblija.

Predstavili so še ilustrirano knjigo z naslovom Morska molitev v Sloveniji zelo priljubljenega avtorja Khaleda Hosseinija (Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc). Leta 2014 je bilo zaradi vojn in spopadov razseljenih šestdeset milijonov ljudi, kar je največ po drugi svetovni vojni. V letu 2016 je v Sredozemskem morju umrlo 4.176 ljudi, tudi otroci. Leto pred tem tudi triletni deček Alan Kurdi. Ganljiva podoba mrtvega otroka na morski obali je pretresla svet in navdihnila Khaleda Hosseinija (Afganistanskega pisatelja, ki živi v ZDA), da je z ilustratorjem Danom Williamsom ustvaril ilustrirano knjigo. »Gre za očetov pogovor s sinom pred odhodom celotne družine na dolgo pot v Evropo. Sicer kratka zgodba je nabita s čustvi in pusti vtis na vsakogar,« pove prevajalka Radojka Manfreda Modic. Knjiga skuša razbiti predsodke pred »groznimi hordami« z Bližnjega vzhoda in je izhodišče za pogovor z otroki, saj jim hočemo spodbuditi strpnost in ljubezen, mar ne? Ilustracije iz knjige bodo razstavljene na letošnjem slovenskem knjižnem sejmu.