Čez deset let se bodo ponovno srečali

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 10. oktober 2018 / 08:07

Petinpetdeset let je minilo, od kar so osemletko zaključili učenci tedaj Osnovne šole Preddvor. Prijetno druženje, pregledovanje starih slik in kosilo na Šmarjetni gori so jih popeljali v čas, ko so učitelji ocenjevali še lepo vedenje in lepo pisanje.

Zbralo se jih je 14 od tedaj 41 sošolcev in sošolk. V času njihovega šolanja se je šola imenovala Osnovna šola Preddvor, bila je v zdajšnji občinski stavbi, leta 1966 pa je bila zgrajena nova, ki so jo preimenovali v OŠ Matije Valjavca. Srečanje sta organizirala Jože Cuderman in Miro Roblek. Slednji pojasni, da jih večina živi na Gorenjskem, dva sta svoje mesto pod soncem našla v tujini – v Avstraliji in Lihtenštajnu, trije pa so že pokojni.

Nazadnje so se srečali pred dvajsetimi leti – tole je bilo njihovo četrto snidenje, zmenili pa so se, da se čez deset let ponovno srečajo. »Mislili smo, da se ne bomo prepoznali, a smo se. Res pa je, da vsaj polovica zbranih živi v preddvorski občini in se občasno videvamo,« razloži Miro. Srečanja se je udeležila tudi ena izmed njihovih učiteljic Berta Golob, ki jih je poučevala slovenščino. Berta se spominja, da so bili zelo pridni učenci. »Pod mojo krivo palico so morali vsi vse znati. Želela sem jim vcepiti poštenost in zavest, da morajo živeti in se razvijati iz tradicije kraja, predvsem pa so morali gojiti spoštovanje do materinščine in razumeti distinkcijo med domačim govorom in knjižnim jezikom.«

Danes sedemdeset let stare gospe in gospodje so bili nekoč učenci A-razreda. Prve dve leti je bila njihova razredničarka Slava Lipovšek, v tretjem in četrtem Nežka Jocif, kasneje so se učitelji menjali. »Postarali smo se, imamo vnuke, nekateri že pravnuke, prepričani pa smo, da je bila naša mladost lepša od mladosti naših potomcev. V šoli so nas učili vrednot, ki danes nimajo nobenega pomena: pridnosti, poštenosti, kolegialnosti, medsebojnega razumevanja,« pravi Miro in nadaljuje: »V 21. stoletju se vse vrti drugače, tehnologija poganja svet. Mi smo pisali s svinčnikom in kredo, danes samo s prstom vlečejo po telefonu. Igrali smo se kavboje in Indijance, slepe miši, plezali smo po drevesih, domov prišli potolčeni, pa smo zaradi nepazljivosti od staršev dobili še eno okrog ušes. Hodili smo peš, avtobusa ni bilo. Pogosto smo izzivali starejše, zato je velikokrat kakšna ''priletela okoli glave''.«

Miro se spominja, da tedaj ni bilo končnih izletov niti valete, so se pa med šolanjem udeleževali planinskih izletov, delovnih akcij, v okviru katerih so zasajali drevesa v gozdovih, sodelovali so tudi z gasilci. Po končani osemletki pa se jih je večina vpisala na srednje strokovne šole, kjer so se izučili za kovinarje, lesarje, električarje.