Naša usoda je v naših rokah

Glasovo prejo, pogovorni večer z dr. Ernestom Petričem, je tokrat gostila nova radovljiška knjižnica. Cenjen diplomat, pravnik, politik in profesor je s svojimi iskrivimi odgovori in drznimi komentarji dogajanj v družbi navdušil občinstvo v pogovoru, ki ga je prek brzic in ravnic novejše zgodovine in aktualnega dogajanja vodil publicist Miha Naglič.

Iztočnica za pogovor je bila Petričeva knjiga Spomini in spoznanja, ki jo je celovška Mohorjeva založba izdala v začetku poletja in v kateri je avtor opisal svojo razgibano poklicno pot. Pošteno in po lastnih spominih, kot je zatrdil, točno tako, kot je videl.

Prvi veleposlanik samostojne Slovenije

Leta 1991 je postal prvi veleposlanik, ki ga je imenovala Slovenija. Pravi, da je na to zelo ponosen. »Šel sem delat v Washington; za Američane, ki nas takrat še niso priznali, še nisem bil ambasador, za Slovenijo pa že. Moj odhod v ZDA je bil posebna avantura. Na pot sem se odpravil z jugoslovanskim potnim listom, slovenski, čeprav sem ga imel s seboj, še ni veljal. Leteli smo iz Celovca. Ko smo se z družino peljali čez mejo v Avstrijo, sem dal našemu cariniku svoj slovenski potni list in ga prosil, če mi vanj vtisne žig, za spomin,« se je spomnil tistih prelomnih časov.

Postali smo moderen narod

Na vprašanje Mihe Nagliča, ali je v vseh letih službovanja v tujini in vračanja domov kljub ugledu, ki ga imamo Slovenci v svetu, kdaj pomislil, da bi tako kot Cankar domovino imenoval dolina šentflorjanska, pa je zatrdil: »Slovenci smo postali moderen narod. Nimamo več samo župnika in kakšnega advokata kot intelektualno elito. Imamo svetovno znane zdravnike, imamo fantastične ekonomiste, profesorje, znanstvenike, bankirje … smo narod v pravem pomenu besede. Seveda, imamo svoje tradicije in še kako pomembno je, da jih ohranjamo. A obenem smo del modernega sveta. Smo nacija v pravem pomenu besede.«

Za marsikaj smo si sami krivi

»Ko sem predaval na univerzi v Adis Abebi, sem kar naprej poslušal Afričane, kako so tarnali, da je za vse njihove težave kriv kolonializem: za njihovo zaostalost, revščino in korupcijo … Res je kolonializem kriv za marsikaj, a predstava, da je bila Afrika pred prihodom belcev raj na Zemlji, je pač zgrešena. Plemena so se med seboj pobijala, zasužnjevala drug drugega … Bolezen, lakota, popolna nepismenost, primitivizem … to je bila Afrika, kakršno so našli belci. Marsikaj grdega so tam naredili, seveda, a vendarle je Afrika prav prek belcev postala del modernega, civiliziranega sveta. Zato sem prepričan, da tudi nas postavljanje na stališče, da so za vse krivi drugi, ne pelje daleč. Zavedati se moramo, da je največja pridobitev, ki jo imamo Slovenci, dejstvo, da je naša usoda v naših rokah. Od nas je odvisno, kaj bomo iz te lepe domovine naredili in kaj bomo zapustili svojim otrokom in vnukom. Že v tistih bivših časih se nisem mogel strinjati s tistimi, ki so govorili, kako krasno bi bilo pri nas, če ne bi bilo Beograda. Tako tudi danes ne verjamem, da je za vse naše tegobe kriv Bruselj. Tam se prav gotovo ne ukvarjajo samo s Slovenijo, tako pomembni jim pa tudi nismo … sami moramo skrbeti zase, z jasno predstavo o tem, kaj hočemo. Za vodenje, upravljanje države pa moramo izbrati najboljše ljudi. Ni vseeno, kdo je župan, kdo je mestni svetnik. In ni vseeno, kdo je minister in kdo predsednik vlade.«

Svetovalec predsednika države

Da mu ni vseeno, dokazuje tudi s tem, da – formalno upokojenec – še vedno svetuje svojemu nekdanjemu študentu, zdaj predsedniku države Borutu Pahorju. »Vas tudi kaj posluša?« je gosta vprašal Miha Naglič.

»Gospod predsednik me včasih pokliče, vpraša, kaj mislim … Jaz mu odgovorim, on pa včasih posluša, včasih ne. Imava krasen dogovor: res je, plačan nisem nič, grem v Ljubljano, kadar mi ustreza, povem, kar mislim, in on ve, da bo naredil po svoje. Včasih bo upošteval, včasih pa ne.« Sicer pa Ernest Petrič pravi, da je predsednik Borut Pahor dober človek, ki se trudi za to, da bi ljudi povezoval, če je le mogoče. »Včasih mu nekateri celo zamerijo, da ne razdvaja, raje išče neki skupni imenovalec. Jaz pa mu dam prav. Zato, ker se zavedam, da smo vsi na istem čolnu te naše skupne države. Če je nekaj dobro, je dobro za vse. Če je slabo, je prav tako za vse slabo. Zelo me je vznemirilo govorjenje po volitvah v stilu: mi se pa z nekom sploh ne pogovarjamo. To moramo preseči. Lahko se ne strinjamo, lahko se razidemo, lahko se ničesar ne dogovorimo, ampak da vnaprej rečem: z vami, gospod, se pa ne pogovarjam zato, ker ... to pa je velik korak nazaj. Skupaj smo, delimo to našo lepo državo, za vse mora biti mesto v njej in vsaj pogovarjati se moramo, tudi če se nič ne moremo zmeniti.«

Svet se je po enajstem septembru spremenil

Naglič je Petriča, takrat slovenskega veleposlanika pri Organizaciji združenih narodov, spomnil še na tragični 11. september, dan, ko sta se v terorističnem napadu zrušili stolpnici svetovnega trgovinskega centra. »Sedel sem za svojo delovno mizo, ko sem opazil, da mimo mene, zelo nizko nad reko Hudson, leti letalo. Še zdaj se spomnim, da sem se v mislih spraševal, le zakaj leti tako nizko. Ko sem spet pogledal skozi okno in sem videl, da se iz ene od stolpnic vali dim. Ko je bil v plamenu drugi, sem vedel, da gre za teroristični napad. Telefoniral sem našemu takratnemu ministru, nato pa še soprogi, ki je imela prav tisto jutro namen s hčerino prijateljico obiskati WTC ... Dolgo je trajalo, da se je New York postavil na noge, ampak Amerika nikoli več ne bo takšna, kot je bila pred napadom. Polna optimizma, dobre volje, kreativnosti … velik del ZDA je nekako zakrknil. Mislim, da se je takrat začela ta obrnjenost Amerike navznoter, ki je zdaj na predsedniško mesto pripeljalo gospoda Trumpa.«

Kam gre islam?

Na vprašanje, zakaj je islamski radikalni svet tako jezen na Zahod, je Petrič, ki je del kariere preživel tudi kot svetovalec iraške vlade, ki ji je pomagal pri razvoju znanosti, odgovoril: »V Irak sem šel pod pokroviteljstvom Unesca, v času, ko je bil že nasilna država s Sadamom Huseinom na oblasti. Zaznamovali so jo teror, preganjanje šiitov, diskriminacija drugače mislečih, zlasti Kurdov. A vendarle je bil sekularna država. Ženske, ki so bile zaposlene na ministrstvu, v službi niso bile pokrite ... A ko je bilo dela konec, so jih pred vrati čakali njihovi moški in takoj so si nadele rute. Takrat sem spoznal, da ima islam resne probleme. Del je povezan s težavo, ki jo imajo muslimani z integracijo. Islam je velika religija, a danes tudi edina velika vera, katere voditelji vztrajajo, da je to edina prava vera in da je njihov bog edini pravi bog. Red na svetu bo takrat, ko bo ves svet islamski, verjamejo. Še vedno imajo v sebi tisti naboj, ki so ga nekoč imeli križarji, konkvistadorji, ki so šli v Mehiko, Peru … z namenom – poleg drugega, saj vemo, da so mislili tudi na zlato in druge dobrine – ampak vsekakor z namenom, da privedejo ''divjake'' k edinemu pravemu bogu. Če ne s knjigo, pa z mečem. Islam je še na tej točki in zato je težaven. Znotraj njega sicer poteka boj med modernizmom in konservativnimi gledanji, ki za enkrat še absolutno prevladujejo. Tristo let nazaj je bilo podobno v Evropi. Takrat, ko je Evropa zakorakala v ero prosvetljenstva, svobodnega duha – še malo pred tem so gorele grmade, na katerih so sežigali brezverce, krivoverce, čudne ženske. V Afganistanu se še danes dogaja, da žensko, če je malo drugačna, kamenjajo. Po drugi strani pa poznam ogromno krasnih ljudi na na visokih položajih, ki moderno razmišljajo. Njihove žene hočejo živeti moderno. In nazadnje bo zmagal modernizem, tudi v islamu, prepričan sem.«