Ni ji vseeno, kje živi – in kako

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 24. september 2018 / 12:44

Mlado, energije polno Čehinjo Terezo Kouřilovo je v Slovenijo pripeljala ljubezen. S svojim znanjem in pozitivno energijo se je tudi v novi domovini pogumno lotila spreminjanja stvari na bolje.

Radovljičanka Tereza Kouřilová, ponosna mama dveh osnovnošolcev, se je v Slovenijo iz rodne Češke preselila pred desetimi leti. »Sem me je zanesla ljubezen,« pove s širokim nasmehom. »Najprej sem prišla kot turistka, s prijateljico, in uživala v slovenski naravi, predvsem v hribih. Takrat sem tudi spoznala svojega zdajšnjega moža; kmalu sem se vrnila in si družino osnovala tu, v Radovljici,« je povedala po predavanju z naslovom Kam z vsemi smetmi, ki ga je v okviru akcije Očistimo Slovenijo v torek pripravila na radovljiški ljudski univerzi.

Že med študijem so jo zanimale okoljske teme, sploh pa trajnostni razvoj in načini, kako ga lahko podpirajo čisto običajna gospodinjstva. »Ravnanje z odpadki me zanima predvsem na podlagi seveda lastnega zanimanja, izobrazbe in dela, za to sem odprla delavnico, kjer se dejansko predeluje odpadek, na primer odslužene kavbojke in zavese, v nov izdelek. Vedno me je tudi zanimalo ozaveščanje in sem se spraševala, koliko so pri tem sploh lahko uspešni letaki in različne table. Moja majhna delavnica me polni prav s tem, da se v njej naredi konkretno delo s konkretnim sporočilom, enako velja za delo na našem vrtu – človek skrbi za konkreten kos zemlje,« je povedala.

»Sedaj je sicer na področju okoljskih tem medijsko najbolj izpostavljen problem plastičnih odpadkov. In zato, ker je v potrošnji poleg proizvajalca še drug ključni člen, to je gospodinjstvo oziroma potrošnik, sem prav o tem spregovorila mojim poslušalcem na ljudski univerzi. Povedala sem jim, kako zelo me motijo predpakirano sadje in zelenjava, ekološka jabolka, ki jih ponujajo na pladnju in še zavite v folijo ali par listov peteršilja plastični škatlici. Mislim, da je to čista neumnost.«

Tudi na vprašanje, kaj je v Sloveniji drugače kot na Češkem, Tereza odgovori brez pomišljanja: »Srečo imamo, da je Slovenija majhna in da so kmetije tako rekoč vsakemu na dosegu roke. Na Češkem nimamo več tako goste mreže majhnih kmetij, kamor bi lahko odšli po sezonsko zelenjavo, sadje, po steklenico mleka ... kakor jih imate pri vas. V Sloveniji so zato tudi tako dobre možnosti za trajnostni razvoj: kaj je boljšega kot to, da ima lahko vsaka družina svojega kmeta, pri katerem se oskrbuje?«

Tereza verjame, da je prav to dvoje, podpiranje samooskrbe in zmanjševanje količine odpadkov, tisto, kar bo najbolj učinkovito za spremembo na bolje.

»Zavedam se, da je ves ta trud le kaplja v morje. Gre za probleme, o katerih je treba razmišljati "zelo na veliko" – brez pritiska na proizvajalce in politike in tudi brez osebnega izpostavljanja v imenu problema se ne bomo premaknili nikamor,« pošteno prizna, a doda, da jo pred pesimizmom rešujejo pogovori in konkretno opravljeno delo v njeni šiviljsko - reciklažni delavnici, ki ga vidi za seboj.

Ko ob koncu pogovora vprašam še, ali opazi kakšne velike razlike med Slovenci in Čehi na splošno, pa pove: »Slovenci ste ponosni na to, da ste Slovenci, Čehi pa takšnega ponosa na pripadnost svojemu narodu ne poznamo. Ne vem, zakaj, morda je to povezano s tem, da ste se tako dolgo morali boriti za samostojnost ... Spomnim se, kako sem spomladi, ko smo prvič praznovali svetovni dan čebel, na prireditvi prevajala češkim čebelarjem, ki so prišli na slovesnost v Žirovnico. Solze so imeli v očeh, ko so videli, kako ponosni so Slovenci, da je imenovanje 20. maja za svetovni dan čebel prav slovenski dosežek.«