Srčni zdravnik za srčne bolnike
Prof. dr. Igor Zupan, dr. med., specialist kardiologije in vaskularne medicine, je zaposlen v UKC Ljubljana. Po rodu je iz Nomenja v bohinjski občini, vasi, ki ima najverjetneje svetovni rekord po številu zdravnikov glede na število prebivalcev. Igor Zupan je januarja postal ime meseca na Valu 202, prvim sedmim bolnikom v tem delu Evrope je vstavil najnovejše najmanjše srčne spodbujevalnike na svetu. Njegov srčni pogon pa so osebni entuziazem, korakanje vštric z napredkom v medicini, družina in vračanje v domačo vas ...
»Ugled zdravniškega poklica izhaja zlasti iz osebnega dojemanja poslanstva, individualno. Pacienti so v času hospitalizacije, pregledov še posebej občutljivi in z veliko pozornostjo spremljajo vsak naš korak, vsako našo besedo, bolj, kot si to mislimo. To je treba nositi v glavi, ko greš na vizito, na razgovore z njimi.«
Rodni Nomenj ste zamenjali za Ljubljano zaradi študija medicine. Kdaj ste bili odločeni, da postanete zdravnik?
»Odraščal sem v Nomenju, obiskoval Gimnazijo Jesenice. Prva izbira za študij je bila medicina, ostali dve opciji pa zaradi zanimanja za naravo še biologija in veterina. Odločil sem se za medicino. Po končanem študiju sem bil ob pravem času na pravem mestu, v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana sem dobil zaposlitev na mestu mladega raziskovalca. Tako sem že od leta 1989 na kardiologiji. Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi zapustil to ustanovo in odšel drugam, ker v UKC Ljubljana predvsem z osebnim entuziazmom še vedno lahko veliko dosežemo.«
Kako ste gradili karierno pot v UKC Ljubljana?
»Začel sem kot intervencijski kardiolog; petnajst let sem delal v pripravljenosti na klic ponoči in podnevi, kot tudi zdaj delajo kolegi. Že od začetka delovanja na kardiologiji sem kontroliral tudi srčne spodbujevalnike, tako sem bil z njihovim delovanjem dodobra seznanjen. Vstavljali so jih kardiovaskularni kirurgi, a se je v zadnjih petnajstih letih zgodil preobrat in smo z vstavljanjem začeli tudi kardiologi. Bolnikom s srčnim popuščanjem smo leta 2005 začeli vstavljati t. i. resinhronizacijske spodbujevalnike, ki pomagajo pri opešanem srcu. Spodbujevalniki delujejo tudi v kombinaciji s podkožnim defibrilatorjem, ki pacienta oživi, če se srce ustavi. To je zelo obetavna terapija, na ta način smo rešili veliko pacientov pred presaditvijo srca. Srčni spodbujevalnik zelo izboljša kakovost življenja bolnika, tako klasični kot najnovejši delujejo približno 15 let. Bolnik lahko živi normalno življenje brez posebnih omejitev.«
Januarja letos ste postali ime meseca na Valu 202. Prvi v tem delu Evrope ste prvim sedmim bolnikom vstavili najnovejše najmanjše srčne spodbujevalnike na svetu.
»Micra spodbujevalnik je velik le centimeter in pol, težak je dva grama, podoben je malo večji vitaminski kapsuli in je zadnja novost, plod nanotehnologije, ki obstaja na področju elektrostimulacije. Vstavitev klasičnega spodbujevalnika zahteva vstavitev baterije v podkožje prsnega koša, baterija pa je z elektrodami povezana s srcem, poseg poteka v lokalni narkozi. Pri implantaciji Micre spodbujevalnik vstavimo direktno v srce preko vene v dimljah. Do danes smo vstavili šestnajst Micra spodbujevalnikov predvsem starejšim bolnikom, tudi dializnim bolnikom, ki nimajo žilnega dostopa. S tem gremo nekako vštric z najnovejšo tehnologijo, ki pa je za naše razmere zelo draga.«
Kako velik je problem srčno-žilnih bolezni pri nas?
»S srčno-žilnimi boleznimi je v Sloveniji podobno kot v centralni Evropi. Nekoliko stagnirajo oziroma so celo nekoliko v upadu, verjetno je to na račun boljše preventive in hitrejšega odkrivanja bolezni in zdravljenja. Danes je veliko več ljudi, ki so športno aktivni, ki gledajo na to, kaj pojedo. Svojim bolnikom rečem, da morajo spremeniti eno izmed treh življenjskih navad; prvo je gibanje, drugo je razmišljanje, dojemanje bolezni, tretja je prehrana. Če eno od teh korenito spremenijo, so na dobri poti, da ne zbolijo ponovno oziroma da živijo bolje. Sistem z zgodnejšim odkrivanjem bolezni in hitro terapijo omogoča boljše preživetje. Velik napredek pri zdravljenju srčno-žilnih bolezni je takojšnja intervencija ob srčnem infarktu, tako bolniki tudi nimajo več posledic, kot je bila nekdaj težka invalidnost ali drugi zapleti. Žal pa še vedno polovica bolnikov s srčnim infarktom umre na domu, vendar zato, ker poprej niso imeli, niso zaznali simptomov te bolezni ali pa so jih zamenjali s simptomi za bolečino v želodcu, bolečino v grlu, zobeh. Nekateri simptome tudi ignorirajo. Tveganje za srčni infarkt je sicer večje pri starejših ljudeh in pri ženskah po menopavzi.«
Je UKC Ljubljana dovolj kadrovsko in medicinsko-tehnično opremljen, da na vašem področju dela lahko konkurira s sodobnimi zahodnimi centri?
»Solidno, vendarle pa smo nekoliko kadrovsko in tehnološko podhranjeni. O tem pričajo številne polemike, ki jih poslušate vsak dan, jih je vse več in so žal resnične. Ko sem prišel v UKC, smo imeli na voljo enako število rentgenskih aparatur, kot jih imamo danes, skoraj trideset let kasneje. Večina naših dejavnosti pa temelji ravno na teh aparaturah. To je težko razumeti. Tudi pri organizaciji dela bi bilo treba narediti kak korak več. Z elektrostimulacijo še vedno gostujemo po raznih oddelkih, npr. radiologiji, ki nam prijazno odstopi kakšen termin. Problema pa sama kardiologija ne more rešiti, problem je mnogo širši.«
Je pa delovanje v mejah varnosti za paciente?
»Nikoli ne naredimo nobene stvari, če nismo absolutno varni. Raje odjavimo operacijo, počakamo na naslednji dan, teden. Treba pa se je zavedati, da smo na kardiologiji v zadnjih dvajsetih letih povečali obseg dela, programa za vsaj dvesto odstotkov. Začeli smo s številnimi novostmi, kot je že omenjena elektrostimulacija, izvajamo program matičnih celic pri srčnem popuščanju, vstavljamo srčne zaklopke preko žil, elektrofiziološko dejavnost pri srčnih aritmijah in še bi lahko našteval. Kapacitete niso sledile temu napredku, v tem je razkorak in problem. Vodstvo nas sicer spodbuja, podpira pri uvajanju novosti, a komu bi morali pripisati krivdo, da kronično primanjkuje predvsem medicinskih sester, vam ne znam odgovoriti. Ali je to politika ali je to ožja struktura vodenja, ne vem.«
Ste izkušnje, znanje pridobivali tudi v tujini?
»Izobraževal sem se na znani kliniki Cleveland Clinic Foundation v Ameriki pa v Brnu na Češkem pri priznanem intervencijskem kardiologu. Bil sem tudi na raznoraznih krajših izpopolnjevanjih, predavam študentom medicine, stanovskim kolegom, gostujem v tujini. Pred nekaj meseci sem postal redni profesor, tako je zdaj tudi akademska kariera pod streho.«
Vaš poklic je z veliko osebno odgovornostjo ter pričakovanji pacientov in svojcev po ozdravitvi že sam po sebi zelo zahteven. Kako je vam delati z ljudmi, na kakšen način pristopate do pacientov, kako s svojim zgledom vzdržujete ugled zdravniškega poklica?
»Za delo z ljudmi vemo, da je eno najlepših in obenem eno najtežjih. Vsako tako delo terja svoj davek. Moje prvo vodilo je, da je v ospredju vedno pacient, ne glede na vse. Osebno skušam biti do pacienta pošten, objektiven in to pacienti znajo ceniti. Ugled zdravniškega poklica izhaja zlasti iz osebnega dojemanja poslanstva, individualno. Pacienti so v času hospitalizacije, pregledov še posebej občutljivi in z veliko pozornostjo spremljajo vsak naš korak, vsako našo besedo, bolj, kot si to mislimo. To je treba nositi v glavi, ko greš na vizito, na razgovore z njimi.«
Se še vračate v Nomenj, je to vaš kotiček sprostitve?
»Živim v Ljubljani, se pa pogosto vračam v rojstno vas Nomenj, kjer je tudi brat z družino in drugi sorodniki. Tja se ob koncih tedna vsi radi vračamo; radi imamo sprehode, ture, bodisi peš ali na kolesu. Sprostiti se v bohinjskem koncu res ni težko. Tudi debate s prijatelji so zelo sproščujoče. Nomenj je sicer prav posebna vas. Če seštejem vse zdravnike, nas je pet, kar je glede na število prebivalcev (okrog 160) nad vsakim svetovnim povprečjem. Poleg mene je zdravnica soproga Irena, ugledna hematologinja v UKC Ljubljana, pa sin Matej, ki bo začel specializacijo iz oftalmologije v UKC Ljubljana. Iz Nomenja je kardiologinja v UKC Ljubljana Marta Cvijić, njena teta Slavica Maver pa je zdravnica na Oddelku za transfuzijsko medicino v Splošni bolnišnici Izola.«
S pilotiranjem jadralnih letal se še ukvarjate?
»Zgodba je iz davne preteklosti. Proti koncu osnovne šole sem dobil idejo, da bi bil vojaški pilot. Opravil sem zdravniški pregled v Beogradu, ampak potem se je to zasukalo drugače in sem postal čez nekaj časa jadralni pilot v Lescah. Seveda je želja po letenju ostala, med služenjem vojaškega roka sem bil padalec v Nišu. Da nisem postal vojaški pilot, pa se je pravilno zasukalo, glede na politične razmere konec osemdesetih let prejšnjega stoletja.«
Pogosto so zdravniki tudi odlični umetniki v prostem času. Slikajo, se ukvarjajo z glasbo ... Je tudi vam blizu kaj od tega?
»V gimnazijskih in študijskih letih sem igral kitaro. To mi je precej krajšalo monotoni čas med študijem, med premori. To je bila dobra terapija. Je pa hči Urška nadarjena klarinetistka, že tretje leto študira na univerzi Mozarteum v Salzburgu. Rad ji prisluhnem. Tudi sin je zaključil glasbeno šolo, igra klavirsko in diatonično harmoniko, ima celo ansambel Kerlci.« (smeh)