V najstarejši bohinjski vasi

Ajdovski gradec lahko postane privlačna točka za turiste, ki jih zanima preteklost. Na ta prav poseben grič ob vhodu v bohinjsko dolino sva se povzpela s poznavalko bohinjske arheološke zgodovine arheologinjo Marijo Ogrin.

Bohinjska Bistrica – Saj si bomo priznali, da se s toplino v srcu in kar nekako doma počutimo vselej, kadar beremo Prešernove verze v Uvodu h Krstu pri Savici: »On z njimi, ki še trd'jo vero krivo, / beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino, / v trdnjavo zidano na skalo sivo. // Še dan današnji vidiš razvalino, / ki Ajdovski se gradec imenuje, / v nji gledaš Črtomirovo lastnino.« Ajdovski gradec sicer »živi« že v svetu starih pripovedk, navdihnil pa je tudi našega velikega pesnika Franceta Prešerna, ki ga je v epu Krst pri Savici izbral za zadnjo utrdbo, kamor se v obrambi svoje poganske vere umaknejo Črtomirjevi borci.

Grič ima dominantno lego na vhodu v Spodnjo bohinjsko dolino in je v preteklosti kar vabil k poselitvi. Zaradi te Ajdovski gradec danes velja tudi za eno najpomembnejših arheoloških najdišč Bohinja in jugovzhodnega alpskega prostora. Razvaline danes od daleč s prostim očesom sicer niso več vidne, kot so bile v času Prešerna, vsekakor pa področje Ajdovskega gradca v sebi skriva večtisočletno zgodovino. Zelo dobro še zlasti arheološko zgodovino teh krajev pozna arheologinja Marija Ogrin iz Bohinjske Bistrice, ki je na območju Bohinja v preteklosti že večkrat izkopavala, nazadnje julija na Voglu z Zavodom ArheoAlpe, ki ga vodi. »Na področju Ajdovskega gradca sem sondirala in izkopavala dvakrat, poleti 2003 in prav tako leta 2007. Izkopali smo kamnite temelje stavb z ostalinami keramike, dele obzidja, našli nekaj zaponk, nakita, lahko omenim lončeno posodo s cik-cak ornamentom, datirano v peto do šesto stoletje pred našim štetjem. Na vrhu griča je bilo najdeno tudi več rimskih novcev, kar morda kaže tudi na svetost kraja, kot to velja za cerkev sv. Janeza v Ribčevem Lazu. Najdbe dokazujejo tudi, da ni šlo za zaprt prostor, ampak je tu potekalo živahno trgovanje predvsem s Posočjem. Najdbe naj bi se seveda hranile v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici,« pojasni Marija Ogrin; da so v tistih letih v okviru Turizma Bohinj osnovali Arheološki park Ajdovski gradec, a projekt ni šel takoj v realizacijo.

Lokalno prebivalstvo in ponudniki turizma v Bohinju pa so si vseskozi želeli, da bi bil ta dostopen z urejenimi potmi ter primerno predstavljen javnosti. »V tej smeri si vsa ta leta prizadevamo z nekaj malega sredstvi in veliko dobre volje. Tako smo lani s Turizmom Bohinj, kjer ima direktor Klemen Langus posluh za kulturno dediščino, najprej pripravili idejni načrt in ob poti na treh točkah postavili klopi. K sodelovanju smo povabili arhitekta Janka Rožiča, ki je klopi in table oblikoval iz dveh elementov, železa in lesa. K vsaki tabli je poleg opisa in interpretativne domišljijske risbe dodal tudi majhno vitrino, v kateri je na ogled replika kakšne od najdb. S tako interpretacijo dediščine, kjer so tako rekoč predstavljeni predmeti na mestu, kjer so bili odkriti, in seveda so jih pred tisočletji tedanji prebivalci tudi tam uporabljali, je za obiskovalca atraktivno in mu daje nov, drugačen pogled na preteklost,« pove sogovornica.

Kjer so živeli Prabohinjci

Konec junija, ko so v Bohinju potekali Fužinarski dnevi, so postavili še štiri opisne table, potekalo pa je tudi vodenje na Ajdovski gradec. Dostop na grič je najlažji iz smeri župne cerkve, vzpon na vrh tudi ni zahteven, saj z zmerno hojo porabimo manj kot petnajst minut. Z Ogrinovo se ustaviva pri prvi tabli ob podhodu pod železnico. Na njej so predstavljena arheološka najdišča Bohinja z izpostavljenim Ajdovskim gradcem, v vitrino pa sodi sulična ost, ki nas povezuje s Prešernovo pesnitvijo Krst pri Savici in bojem poganov in kristjanov.

Po razmeroma urejeni poti se do vrha ustaviva še na dveh točkah s tablama. Izvem, da je bila naselbina na Ajdovskem gradcu obljudena od starejše železne dobe v šestem stoletju pred našim štetjem do poznoantičnega časa v petem in šestem stoletju. Grič je imel izrazito strateško lego ob poteh, ki so vodile prek rudarskega in železarskega Bohinja. V poznoantičnem času so naselbino dodatno utrdili z obzidjem. To je danes vidno v travnati ruši, o obzidju pa poročajo tudi že prvi izkopavalci leta 1849. V vitrini je na ogled nekaj kosov žlindre. Sledi prijeten sprehod do naslednje točke, kjer se odpre pogled na vas Bitnje, vhod v zgornjo dolino in Savo Bohinjko. Prav onstran reke so železnodobni prebivalci Ajdovskega gradca pokopavali svoje pokojnike. Na posebnih mestih so pokojnike sežgali in nato njihov pepel s pridatki položili v grobne jame. Grobove so označili, tako da so jih prekrili s kamnito ploščo. V to vitrino sodi svetolucijska bronasta fibula, tipična za kulturni krog Posočja, kamor je sodil tudi Bohinj in od koder naj bi tudi prišli tukajšnji prebivalci.

Na vrhu griča je predstavljen celotni Ajdovski gradec od poselitve, velja namreč za eno prvih bohinjskih vasi, do življenja na njem. Prebivalci Ajdovskega gradca (Ajdi) so bili predvsem rudarji in železarji. Železovo rudo (bobovec) so kopali po okoliških hribih. Talili so jo v posebnih pečeh, ki so jih kurili na varni razdalji od bivališč. Železni nož iz kakovostnega bohinjske jekla v vitrini predstavlja tukajšnjo železarsko dediščino.

Priložnost za bohinjski turizem

Table so postavljene po vsebinskih zaokroženih sklopih, na vsaki je predstavljeno dognanje na tistem delu griča, naj bo to obzidje, pokopavanje umrlih ali izdelovanje železa. »Tak način predstavljanja izkopanin in nekega zgodovinskega arheološkega območja je boljši in zanimivejši kot v muzeju. Interpretacija na terenu je za obiskovalce vsekakor lahko dodana vrednost, k čemur seveda pripomore tudi kvalitetno vodenje,« je prepričana Marija Ogrin, saj se tako predmet in prostor, kjer je bil ta izkopan, povezujeta.

Pomen takega načina predstavljanja Ajdovskega gradca sogovornica vidi tudi v njegovi čim bolj konkretni vključitvi v turistično ponudbo Bohinja. Prepričana je, da bi s tem nekoliko razbremenili turistični val okrog jezera. »Ajdovski gradec, Hemin plavž, cerkev v Bitnjah s čudovitim baročnim oltarjem, cerkev sv. Janeza … vse to je bohinjska kulturna dediščina, ki pritegne obiskovalce, če jo znamo na primeren način ponuditi. Pravzaprav to tudi že delamo skupaj s Turizmom Bohinj, Turističnim društvom Bohinj in drugimi, vendar je treba v tej smeri vzgojiti tudi tiste turiste, ki prihajajo k nam le na kopanje v jezeru. Seveda pa bo, vsaj ko gre za Ajdovski gradec, treba urejanje nadaljevati ter osnovati načrt upravljanja, in ker so tod korenine slehernega Slovenca, tudi razglasiti za kulturni spomenik državnega pomena,« še dodaja Ogrinova.