Saj grem samo mimo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. avgust 2018 / 09:16

»Nekateri od Aleševih rednih prejemnikov so to čudaško navado pisanja razglednic označevali kot predmoderno, preddigitalno, dejansko kot nekakšno predhodnico esemesov. Neki litovski pesnik je kot primer Aleševe predmodernosti omenil njegovo nezmožnost, da bi na računalniku obvladal emotikon smeška ali sploh katerikoli emotikon; v elektronskih sporočilih je vztrajno pisal ''haha'', kar je bilo že skoraj pisna ustreznica govornega tika. Vendar pa se je njegov analogni, preddigitalni smeško redno pojavljal na razglednicah in lističih – veseli emblem, navržen poleg podpisa kot kakšen stripovski grb. Njegovi najstniški otroci se spominjajo njegovega sentimentalnega in komičnega nerazumevanja sodobnih okrajšav, saj je bil leta prepričan, da LOL pomeni ''lots of love'' (veliko ljubezni), ne pa ''laughing out loud'' (glasen krohot). / Spet drugi pa so povsem nasprotnega mnenja: ne, ne, vztrajajo, razglednice niso predmoderne, temveč izrazito postmoderne, to je pravi vseživljenjski umetniški performans – palimpsest, kolaž, pastiš, ki združuje visoko ekspresivno umetnost poezije z nizkimi oblikami komercializma, kiča, miniaturizacije. Obe stališči je mogoče zagovarjati, čeprav je nekaj gotovo: tisti, ki delajo analogije z esemesi, niso prejemali Aleševih zgodnjih razglednic, na katerih je bila omejena površina prekrita z vrsticami in vrsticami stlačene pisave, ki jo je bilo mogoče razvozlati edino s pomočjo povečevalnega stekla; to niso bila bežna sporočila, temveč pravi opusi – bolj predhodniki dolgih razprav po Skypu kot pa esemesa. A navsezadnje je medij nepomemben oziroma ni glavna zgodba. Neizpodbitno namreč je, da je bila najdoslednejša, daleč najpomembnejša dejavnost Aleševega življenja prenašanje, kolikor je mogoče neposredno, vseh misli, čustev, idej, navdihov, ki so se mu pojavili v glavi, v konkretno obliko besed na papirju.« (Str. 13–14)

Dobili smo še eno zelo posebno knjigo. Ta prinaša izbor razglednic, ki jih je v svojem življenju na veliko pisal pesnik in esejist Aleš Debeljak (1961–2016). Gornji odlomek je iz uvodnega eseja njegove žene Erice Johnson Debeljak, svoje komentarje so prispevali tudi Aleš Berger, Andrew Zawacki, Matjaž Pikalo in Igor Štiks. Tu je seveda bogat izbor razglednic. Vse, ki boste vzeli to knjigo v roke, pozivam, da tudi sami ne opustite te stare in žlahtne navade – pisanja razglednic, ki ga vse bolj izpodrivajo razna e-sporočila. Na razglednicah je mogoče zapisati tudi kaj več kot šablonski: »Lep pozdrav z morja!«