Džezovske zgodbe in sodobna Poljska

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 4. avgust 2018 / 13:31

Najnovejši prevodni deli Cankarjeve založbe imata naslov Temno, skoraj noč in But Beautiful. Popeljeta nas v sodobno Poljsko in v čase, ko so igrali veliki džezisti 20. stoletja.

Ljubljana – But Beautiful je knjiga o džezu avtorja Geoffa Dyerja, ki je v prevodu Tine Mahkota to poletje dosegla tudi slovenske knjižne police. But Beautiful je sicer originalni naslov knjige in hkrati tudi čudovite balade, ki je kmalu po nastanku leta 1947 postala džezovski standard, danes znan v številnih izvedbah. Angleški pisatelj, ki ga v slovenščini poznamo po duhoviti knjigi Joga za ljudi, ki se jim je ne da početi, si je tak naslov izbral z namenom. V knjigi namreč s pretanjenim posluhom, tankočutnostjo in liričnostjo ter sijajnim občutkom za ritem in improvizacijo predstavi apokrifne biografije devetih legendarnih džezovskih skladateljev in instrumentalistov dvajsetega stoletja. Lahko bi rekli, da gre za velika imena prve faze novega džeza. Tu so Lester Young, Thelonious Monk, Bud Powell, Ben Webster, Charles Mingus, Chet Baker, Art Pepper, Duke Ellington in Harry Carney, kakor jih dojema, vidi in občuti pisatelj, izhajajoč iz biografskih podatkov, posnetkov, fotografij in pričevanj sodobnikov.

Beremo izseke iz njihovih življenj, izbruhe ljubosumja, nastope po džezovskih klubih, zakajenih lokalih, bivanju v umazanih garderobah … Da bi vas knjiga pritegnila, ni nujno, da ste džezovski fen, saj Dyerjeva pisava predvsem predstavlja portret neke specifične glasbene kulture, ki ima danes mnogo različnih izpeljav. Sloviti pianist Keith Jarrett je zapisal, da je to edina knjiga o džezu, ki jo je kdaj priporočil svojim prijateljem. Pojavila se je ideja, da bi jeseni v Ljubljani pripravili koncert z glasbo izvajalcev, ki nastopajo v knjigi.

V drugem delu, romanu Temno, skoraj noč, pa nas avtorica Joanna Bator pospremi v današnjo Poljsko. Batorjeva velja za slogovno izjemno raznovrstno avtorico, po stroki je sicer antropologinja, a se je kaj kmalu uveljavila kot pisateljica. V romanu se preko srhljivke in kriminalke spopada z etično podobo sodobne Poljske. Novinarka Alicja pripotuje v rodno mesto v Šleziji, da bi za varšavski časopis poročala o skrivnostnih izginotjih treh otrok. Detektivska sled pa jo popelje globoko v družinske spomine na tragično sestrino smrt in nesrečno povojno otroštvo njune matere. Vodi jo tudi k razkritjem človeških zločinov, ki legajo na dogajanje kot temna slutnja vseprisotnega zla. To zlo, izraženo tudi v lokalnih legendah in pravljičnih motivih, se kot zlovešča okužba širi iz roda v rod. »Knjiga se bere hlastno, intenzivno in hitro, v njej se prepletajo številni žanri, od kriminalke (iskanje izgubljenih otrok), gotskega romana (črna temna knjiga) do pravljične zgodbe (mačkarice) in zgodovinske motivike, ki deloma posega tudi na avtobiografsko področje,« o romanu razmišlja prevajalka Jana Unuk in dodaja, da gre na neki način tudi za politični roman, saj avtorica skozi zgodbo podaja tudi ostro kritiko aktualnega dogajanja v poljski družbi in stanja ljudi, ki smeri, v katero država gre, podlegajo. Verodostojnost upodobitve sodobne družbe pisateljica dosega med drugim z izjemnim sugestivnim slogom, ki sega od bogate jezikovne karakterizacije likov prek verističnih posnetkov sovražnega govora s spletnih forumov do fanatizma govorice častilcev samooklicanega ljudskega svetnika. Skratka, dobrodošli na Poljskem.