Oh, ti naši zakoni!

Na članka Draga moja žena in Ljubi moj mož se je oglasilo veliko bralcev. Tematika obeh člankov je zelo konkretna in pogosta v naših zakonskih odnosih. Enkrat pišemo za moža, že v drugem stavku pa za ženo. Pomembna je dinamika odnosa med dvema, ki se imata rada ali sta se nekoč imela rada. Upam si trditi, da je povsod po svetu enako. Takšna je pač dinamika odnosa med moškim in žensko. To so naravni zakoni medosebnih odnosov. Od drugih naravnih zakonov se razlikujejo v tem, da dva zrela človeka lahko spremenita avtomatski (podzavestni) potek dogodkov. Samo mož in žena se lahko odločita, da se bosta imela lepo – in da bo drugače, kot je bilo v primarnih družinah.

Neka gospa mi je pripovedovala, kako je možu podčrtala posamezne stavke obeh člankov. Kaj velja zanj in ne zanjo. Od omenjenega pisanja bomo imeli največ koristi, kadar nam bo uspelo vsebino kolumne preusmeriti nase. A kako to naredimo: »Draga moja žena, tale Janez je napisal, da sva se popolnoma odtujila. Dvakrat sem prebral in mnogo napisanega velja zame in za najin odnos …« In nadaljujemo: »Pravi, naj pogledamo vase in naj si to povemo. Kaj naj pogledam? Kako naj ti povem, ko pa te ni doma? Ali delaš ali ''športaš'' ali bereš, mene še opaziš ne več. Veseliš se vnukov in svoje mame, jaz pa kot da ne obstajam.« In nato povejte najbolj bistveno (temu rečemo ranljivost): »Ko si se tako zelo odmaknila od mene, ko se bolj veseliš izleta s kolegico kot z menoj, ko vidim, da si v svojem svetu, se jaz počutim tako zelo samega in zapuščenega. Najhuje je, ko me kritiziraš in obmetavaš z grdimi besedami. Sicer nekaj delam ali se umaknem, z mislimi sem pa pri tebi. Rad bi ti povedal, da te pogrešam, čeprav sva tujca že dlje časa. Včasih me stiska v prsih. Vzamem tableto, v resnici si pa želim tvojega objema. Tega ti ne upam povedati, saj me je preveč strah, da me boš spet zavrnila …« To pomeni, da obrnemo kompas vase.

Ko odrastemo, so drugi (celo moja žena) le statisti v mojem življenju. Omenjeni gospod je imel verjetno slabo izkušnjo s svojo mamo in se mu ob čustvenih umikih žene prebuja njegova že zelo stara bolečina. Dogodki v njegovem življenju se mu tako sestavljajo, da se njemu prebujajo točno isti občutki osamljenosti in zapuščenosti, kar je že nekoč doživljal. Na ta način nismo svobodni. Smo ujetniki preteklih izkušenj. Samo v svobodi se lahko odločimo za pravo ljubezen. Svobodo si pa lahko podelimo sami sebi s tem, ko se osvobodimo bolečine lastne preteklosti.

V zakonskih/partnerskih odnosih imamo dnevno milijon priložnosti, da postajamo svobodnejši. Sploh ko otroci odidejo, ko imamo približno urejene finance, ko se življenje malo umiri, ko počasi prihaja jesen življenja. Potem imamo čas opazovati sebe. Nikoli nam ne bo zmanjkalo tem za lastno raziskovanje. Včasih ni prijetno, zato potrebujemo ob sebi človeka, ki nas ima rad.