Empatija in služba

Spoštovana novinarka Gorenjskega glasa Mateja Rant se v svojem komentarju tedna, objavljenem 20. julija, sprašuje, kaj je vodilo naravovarstvenega nadzornika Triglavskega narodnega parka, da je ob poteku prireditve 33. spominskega pohoda na Triglav ravnal tako, kot pač je. Novinarka se je brez najmanjšega dvoma postavila na stran svojih poklicnih, novinarskih kolegov, v dobri veri in trdnem prepričanju ne pozabi omeniti, da bi lahko bil nadzornik, ki je zgolj opravljal svoje delo, orodje v rokah političnih botrov, ki da so želeli prireditev onemogočiti na tak način. Brez kančka dvoma (in seveda preverjanja) je tako zapisala, da sem novinarski ekipi – novinarju in snemalcu onemogočil poročanje s prireditve. V svojem razmišljanju ne pozabi še dodati, naj bi imel slab dan in naj bi znašal svojo slabo voljo. Pregovor pravi, da za svojo podobo ne smemo kriviti ogledala!

Ne zdi se mi primerno, da bi svojo plat zgodbe in »resnice« razlagal po časopisih. Svoje ravnanje sprejemam z vso odgovornostjo, v prepričanju, da sem ravnal prav in popolnoma profesionalno, kar ne morem trditi za novinarsko stran, tako tistih, ki o dogodku poročajo, kot o neposredno udeleženi novinarsko-snemalni ekipi, ki prihaja iz naše javne, nacionalne televizije. Verjamem, da za razčiščevanje takih in drugačnih zgodb obstojijo legalni in za ta namen poklicani nadzorni mehanizmi, najprej pri delodajalcu, in če je treba, tudi na sodišču. Verjamem tudi v pravni red RS, zakone in načelo zakonitosti, še vedno verjamem, da naj bi zakoni veljali za vse enako. Zanima me, kje ste bili novinarji v fazi javne obravnave zakona, v času, ko bi lahko vplivali na domnevno sporni člen zakona, ki vam »onemogoča« vaše delo.

In še o empatiji, ki je novinarka tudi ne pozabi omeniti. Ali se novinarji ob svojem pisanju in poročanju spomnite in vprašate tudi o tem, da s svojim neobjektivnim poročanjem, ki mu pogosto pridaste še popačeno, najpogosteje slabšalno podobo tistega, o komer piše, prizadenete?

Ne nazadnje: Mogoče se bodo prav zaradi mojega ravnanja stvari razjasnile, tako da v prihodnje glede tovrstnega poročanja z javnih prireditev zaradi zakonskega določila cenjeni novinarji in snemalci ne boste imeli težav. Seveda si ne domišljam, da bi mi bili za moje ravnanje hvaležni!

Po naravi in vzgojen sem v duhu ter na način, da se ne uklanjam, zato in v želji, da se po nepotrebnem ne grdi mojih poklicnih kolegov, se pod odgovor podpisujem s ponosom!

Tomaž Bregant, Poljšica pri Gorjah