Andreja z Gasilske ulice

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. julij 2018 / 10:51

Kranjčanka Andreja Valtanen že 26 let živi na Finskem. Po stroki je grafična oblikovalka, v družinskem podjetju z možem Juho delujeta na področju oblikovanja, marketinškega svetovanja, izdelovanja spletnih strani … Letos je postala slovenska častna konzulka na Finskem s sedežem v ulici Palokunnantie, po slovensko Gasilski ulici, v Lahtiju, kjer z družino živi od leta 2000.

Pravkar sta se z možem Juho vrnila z izleta na Bled. Sta si ogledala kaj s posebnim namenom ali je šlo bolj za dopustniško uživanje med sicer vašim vsakoletnim obiskom v domačem Kranju?

»Peš sva šla na grad in se sprehodila okrog jezera na Bledu, ki se je, vsaj tako se mi zdi, precej spremenil v zadnjih letih. Želela sva se povzpeti še na bližnjo Ojstrico, a je zmanjkalo časa, pa še vreme je bilo bolj vprašljivo. Sva se pa pomotoma prvič peljala po obvoznici, ki uradno sploh še ni bila odprta. Sicer sva po dvajsetih letih tokrat v Slovenijo prvič prišla sama brez obeh sinov, ki sta že odrasla – Vikke Luka bo letos dopolnil 21 let, Veikka Matic jih ima 18. Upam, da bosta v drugačni izvedbi brez naju še letos prišla v Slovenijo pogledat stare starše.«

Sinova govorita slovensko?

»Fanta dobro govorita slovensko, saj doma na Finskem z njima govorim samo slovensko, razen kadar smo v družbi. Sicer v Slovenijo pridem dvakrat na leto, poleti in pozimi. Poleti običajno pridemo vsi štirje in vedno gremo v hribe. Fantje jih imajo radi, še zlasti, ker je na Finskem najvišji vrh Halti visok le nekaj čez 1300 metrov. Finci sicer veliko hodijo na izlete v naravo, na voljo so številne krožne poti po naravnih parkih, speljane po gozdu in ob jezerih. Ko sta bila fanta mlajša, smo pogosto šli še na hrvaško morje, seveda pa je zame predvsem pomembno, da pridem k staršem, sorodnikom, srečam prijateljice iz mladosti ...«

Na Finskem, najprej v Helsinkih, zdaj v Lahtiju, živite že dlje kot polovico svojega življenja. Kaj vas je spodbudilo, da sprejmete mesto častne konzulke na Finskem, kjer sicer od leta 2012 tudi ni več slovenskega veleposlaništva?

»Odkar so zaradi varčevanja v Sloveniji zaprli veleposlaništvi v Helsinkih in Stockholmu, je za vso Skandinavijo zadolžen slovenski veleposlanik v Kopenhagnu. Navada je, posebej v državah, kjer ni veleposlaništev, da se odpirajo konzularna predstavništva in izberejo častni konzuli ali konzulke. Posebnost je bila, da sva bili izbrani dve častni konzulki naenkrat – in to obe ženski. Za en del Finske in Helsinke je zadolžena gospa Irmeli Rytkönen, za preostali del pa jaz. Sicer se večina stvari dogaja v Helsinkih in okolici, kjer je največ Slovencev. Mislim, da bova dobro sodelovali in se dopolnjevali. Ona ima močne poslovne stike še posebej z Gorenjem, moja boljša stran pa je seveda dobro poznavanje obeh dežel in Slovencev, ki živijo na Finskem.«

Delujete v Društvu finsko-slovenskega prijateljstva Slovenia-Seura, soustanavljali ste Združenje staršev slovenskih otrok na Finskem ...

»Ohranjanje slovenske kulture v slovenskih ali mešanih družinah na Finskem mi je v zadnjih letih zelo pri srcu in vedno več svojega časa vlagam v to. Tri mame smo, ki združenje držimo pokonci in v največje veselje nam je, da na naša srečanja, običajno trikrat letno, ob veliki noči in božiču, pripravimo pa tudi kakšen izlet, čeprav je to namenjeno predvsem slovenskim družinam in otrokom, prihajajo tudi drugi Slovenci, recimo študentje, ki so na Finskem le začasno. Sama urejam tudi spletne strani obeh organizacij in skrbim za objave na njih.«

Kakšne so dolžnosti častne konzulke? Kaj od vas »zahteva« Slovenija in kaj vi dobite od svoje domovine?

»Kot že ime pove, je funkcija častna in ne prejemam nobenega nadomestila za svoje delo. Moja naloga je skrbeti za povezovanje med obema državama, pomagati slovenskim podjetjem, organizacijam in posameznikom, ki iščejo stike na Finskem. Nekaj slovenskih podjetij in blagovnih znamk je že prisotnih, lahko bi jih bilo več. Med vidnimi so na primer Alpina, Gorenje, Krka, Adria, Duol. Naj omenim, da je Finska ravno pred nekaj tedni kupila svoje prvo električno letalo, ki je bilo izdelano v Sloveniji v podjetju Pipistrel.

Ker sem tudi sama že več kot dvajset let podjetnica, rada pomagam tudi manjšim podjetjem, ki jih zanima finsko tržišče. Podjetje je recimo iskalo partnerje, pa sem jim po svoji presoji poslala nekaj naslovov, kamor se lahko obrnejo, obstaja tudi zanimanje za delo na Finskem. Spletne strani Finskih podjetij, ki zanimajo Slovence, so seveda tudi v angleščini, ampak sama že tako dobro poznam finsko kulturo in prave besede na pravem mestu, da sem lahko dobra pomoč ... Seveda pa pomagam tudi Fincem, ki se zanimajo za Slovenijo. S Finsko slovenskim društvom prijateljstva Slovenia-Seura se na primer predstavljamo na največjem Skandinavskem turističnem sejmu MATKA v Helsinkih, kjer Finci obiskovalcem predstavljajo izkušnje s Slovenijo. Ker Slovenija zadnji dve leti na sejmu ni imela svoje stojnice, smo bili za obiskovalce na sejmu edini vir informacij o Sloveniji. Name pa se obračajo tudi na Finskem živeči Slovenci.

Poleg gospodarstva in spodbujanja turizma je seveda pomembno med državama negovati kulturne in športne vezi. Lahti, kjer živim, je zibelka zimskih športov. Lani, ko smo organizirali svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, smo gostili tudi slovenske smučarske skakalce in tekače, z njimi pa so prišli tudi slovenski navijači.

Zdaj se zaradi dobrih kontaktov udeležim tudi dogodkov in prireditev, ki se jih sicer ne bi. Je pa res, da med moje naloge ne sodi urejanje dokumentov, kot so potni listi in podobno. To je stvar uradnih oseb z veleposlaništev.«

Koliko Slovencev živi na Finskem?

»Moja ocena je, da nas je ta čas približno dvesto. Večinoma gre za mešane družine, v zadnjih letih pa na Finsko radi prihajajo tudi slovenski študenti. V Lahtiju je poleg mene še en gospod. Seveda imata poleg mene dvojno državljanstvo tudi oba sinova.«

Za koga navijate, ko v Lahti pridejo smučarski skakalci? Najbrž ni težko izbrati, saj Fincem zadnja leta ne gre najbolje ...

»Na tekme gremo lahko peš. Stanujemo namreč na drugi strani hriba, kjer so skakalnice in imamo do prizorišča kakih dvajset minut. Običajno na snežni stadion odhajamo s tekaškimi smučmi, mož skoraj vsak dan, jaz dva do trikrat na teden. Moji fantje so sicer navdušeni na šport v praktičnem smislu, kot navijači pa ne preveč. Lani sem tako na tekme svetovnega prvenstva šla s prijateljico. Prav tako sem si v Helsinkih ogledala eno od tekem predtekmovanja evropskega prvenstva v košarki, ki sem jo v mladih letih tudi sama igrala.«

Kako pogosto sicer gostite Slovence v Lahtiju?

»Na obisk pridejo predvsem moji bližnji in prijatelji. Kot sem rekla, pa Slovenci običajno pridejo na športna tekmovanja. Pred leti je potekalo sodelovanje med Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in Inštitutom za oblikovanje v Lahtiju, pa sta se večkrat oglasili dve študentki. Kdor ima stike s Finsko, mu vedno rečem, da je dobrodošel. Ko sva šla zadnjič z Juho v Alpinino trgovino kupit pohodne čevlje zanj, je prodajalka vprašala, kateri jezik govoriva med seboj. Ko sem rekla, da finščino, je poklicala sodelavko, ki ima trenutno na Finskem hčer, ki se je zaljubila v Finca. Rekla sem ji, da se lahko vedno obrne name, če bo kaj potrebovala, in imela sem občutek, da se je gospa kar oddahnila. Tudi na Finskem rada pristopim k ljudem, ki jih slišim govoriti slovensko, jih pozdravim, povprašam, kam so namenjeni in podobno. Ponavadi so presenečeni in veseli hkrati.«

Pred leti je dela v Sloveniji priljubljenega avtorja Arta Paasilinne prevajala Jelka Ovaska, ki je nekoč živela na Finskem, zadnji prevodi so iz nemščine. Vi dobro obvladate oba jezika, ste kdaj nastopali v vlogi prevajalke?

»Po stroki sem grafična oblikovalka, prevajanje pa zahteva povsem druga znanja. Za krajše prevode imamo uradnega prevajalca, ki sicer živi v Estoniji. Sem pa že večkrat na pol uradno tudi sama prevajala. Pred leti, ko so v Kranju gradili skakalnico s plastično podlago, se je na razpis prijavilo tudi finsko podjetje. Ker je moral kandidirati na natečaju, se je prijavitelj izgubil v labirintu birokracije in podatkov, ki jih je moral navesti. Našel je mene in pomagala sem mu pri prevodu. Na natečaju je zmagal in lahko rečem, da sem sodelovala pri prvi plastični podlagi za kranjsko skakalnico.« (smeh)

Katerih pet stvari po vašem mnenju o Sloveniji ve povprečen Finec?

»Vsi zaradi smučarskih skokov poznajo Planico. Prepoznaven je tudi Bled, starejši Finci vedo za Tita, ki se je večkrat srečal s svojim sodobnikom, finskim predsednikom Urhom Kekkonenom. V zadnjih letih, ko je od aprila do oktobra tudi direktna letalska povezava finske družbe Finnair med Helsinki in Ljubljano, pa se je predvsem turistično zanimanje za Slovenijo močno povečalo.«

S katerimi tremi besedami bi Fincem opisali Slovenijo?

»Kaunis maa, ystävälliset ihmiset, joiden sielu on lähellä suomalaisten sielua.«

(Lepa dežela, prijazni ljudje, po duši podobni Fincem.)