Molitev in vera sta mu dajali upanje in moč

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. julij 2018 / 11:27

V začetku julija je devetdeseti rojstni dan praznoval prelat Vinko Prestor. Gospod modrega uma, brezmejne duše in preproste naravnanosti, gospod, ki bi verjetno postal zdravstveni tehnik, če ne bi bil duhovnik, je pri zavidljivih letih še vedno izredno zdravega duha in telesa, kar pripisuje zmernosti, ustaljenemu dnevnemu redu in predvsem Benediktovemu načelu – moli in delaj.

Ob častitljivem jubileju so prelata Vinka Prestorja v šenčurskem župnišču obiskali in mu osebno čestitali župan Ciril Kozjek, ta je v imenu Občine Šenčur slavljencu podaril tudi spominsko ploščo, predsednik krajevne skupnosti Šenčur in Srednja vas Miro Peternel, predsednik Društva upokojencev Šenčur Ciril Sitar in predstavnik krajevne skupnosti Voklo Klemen Jarc. Prav posebno presenečenje, ki ga je pripravil šenčurski župnik Urban Kokalj, pa je bila za Vinka slavnostna maša ob njegovi devetdesetletnici, ki jo je v župnijski cerkvi sv. Jurija daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Hrepenel je po znanju

Vinko Prestor se je rodil v Voklem in je eden izmed osmih otrok mame Ivane ter očeta Pavla. Četudi je izhajal iz kmečke družine, je že kot otrok hrepenel po znanju, zato se je leta 1940 vpisal v prvo gimnazijo v Kranju, a Nemci so jo po okupaciji Gorenjske ukinili in vojna leta so Vinku onemogočila šolanje ter mu prinesla veliko kalvarij. »V strahu pred partizani sva se z očetom po vojni umaknila na Koroško, kasneje so naju s transportom domobrancev ter beguncev vrnili v Jugoslavijo, na škofjeloškem gradu so nas partizani surovo in s strašnim pretepanjem sprejeli, očeta so kasneje izpustili, mene pa mladoletnega poslali v jugoslovansko armado.« Novembra 1945 se je Vinko vrnil domov in nadaljeval šolanje na kranjski gimnaziji, kjer je zgolj v enem letu napredoval v šesto gimnazijo in jo zaključil z odličnim uspehom.

Politični zapornik zaradi pisma

V začetku aprila 1948 je Vinka soseda Slavica prosila, če lahko napiše pismo za njenega fanta Franceta, ki je kot domobranec bežal na Koroško. To pismo je Vinku spremenilo življenje. »V gozdu med Hrastjem in Čirčami me je nekdo ustavil s pištolo v roki, miličniki so me odpeljali na zaslišanje, kjer so me spraševali o pismu, a sem povezavo z njim tajil in posledično prejel hude udarce. Izdati nisem želel ničesar, ker sem vedel, da se s tem ne bom rešil.« Pri sojenju ni bilo nobene priče, vsi dokazi so bili le pismo in popačeno Vinkovo pričevanje. »Očitali so mi, da izhajam iz klerikalne družine, da ni bil nobeden v partizanih, da bom verjetno študiral za duhovnika, rekli so, da takih ne potrebujejo. Očitali so mi, da sem kot odličnjak dobro vedel, kaj delam, da nasprotujem obstoječi državni ureditvi, sem povezan z vohunjenjem in da bi celo pobegnil iz države.« Obsodili so ga na sedemnajst let strogega zapora, pet let izgube političnih pravic in pet let izgona iz domačega okraja v okraj Krško, hkrati pa so mu prepovedali študirati v Jugoslaviji. »Sodbe tedaj nisem prejel v roke, šele leta 2000 sem jo dobil iz Državnega arhiva. Zdi se, da je bila moja krivda to, da sem znal pisati.« Vinku je bila izrečena delna pomilostitev, tako je v zaporu preživel šest let, šest mesecev in štirinajst dni. »Molitev in vera v Boga sta mi dali upanje in moč za lažje prenašanje hudega zaporniškega življenja.«

Biti duhovnik je poslanstvo

Vinko je že v prvi gimnaziji vedel, da želi postati duhovnik, od te želje ga ni odvrnila niti vojna. Ko je novembra leta 1954 prišel iz zapora, je dokončal gimnazijo, maturiral ter se vpisal na Teološko fakulteto. Leta 1961 ga je škof Anton Vovk posvetil v duhovnika. Novo mašo je bral v Šenčurju, kamor se je po upokojitvi vrnil in kjer še danes deluje kot duhovni pomočnik. Kot mladi prezbiteri je bil poslan v Domžale, kasneje je bil imenovan za stolnega in kornega vikarja, dobil dekret za upravljanje novoustanovljene župnije Ljubljana Sveti Križ, kjer je bil po konkurznem izpitu imenovan za rednega župnika. Kmalu je bil premeščen na Vrhniko, nato pa v Kamnik, kjer je ostal vse do imenovanja in ustoličenja za stolnega kanonika. Vinko je bil v času kanoništva upravitelj Duhovniškega doma arhidiakon dekanij na Dolenjskem, predsednik nadzornega odbora pri Družini, član Komisije za kler pri Škofovski konferenci Jugoslavije, sodnik pri cerkvenem sodišču, upravitelj Alojzijevišča in Teološke fakultete, leta 1993 pa ga je papež Janez Pavel II. odlikoval z imenovanjem za prelata. Čeprav je že štirinajst let v pokoju, še vedno mašuje, saj pravi, da duhovniški poklic ni obrtniško delo, ki se enkrat konča. »Biti duhovnik je poslanstvo in je življenje, ki ga v celoti posvetiš Bogu.«