Pot do vlade
Koliko nam je slab mesec po parlamentarnih volitvah in teden dni po ustanovni seji državnega zbora jasneje, kakšna bo naša prihodnja vlada? Ne dosti več kot na volilno nedeljo pozno ponoči, ko je bilo že znano, da se je v državni zbor uvrstilo devet strank, da je relativna zmagovalka volitev stranka SDS Janeza Janše, da je drugi najmočnejši s stranko LMŠ Marjan Šarec, za njim paleta levosredinskih strank, ki so vse po vrsti zagotavljale, da v koalicijo z Janšo ne bodo šle in da ta lahko računa le na NSi in SNS na desnem polu. Enemu in drugemu igralcu še danes manjkajo glasovi do 46 za sestavo tesne koalicije.
Še vedno ni jasno, kdo od obeh najmočnejših akterjev bo sestavil vlado, Janez Janša ali Marjan Šarec. Najbolj logično je, da vlado sestavi zmagovalec volitev in tudi predsednik države Borut Pahor je jasno napovedal, da bo mandat za sestavo nove vlade najprej poveril Janezu Janši. Ni pa nemogoč tudi drugačen scenarij. V primeru, ko zmagovalec ne dobi zadostne podpore, stopi na sceno drugi najuspešnejši na volitvah in ponudi svojo rešitev. To se je v zgodovini slovenske demokracije že primerilo, nazadnje leta 2011, ko je volilno zmago sicer slavil Zoran Janković, vendar v parlamentu ni dobil potrebnih 46 glasov in je tako izgubil mandat za sestavo vlade. To je potem storila drugouvrščena stranka na volitvah, SDS. Se takšna zgodba lahko letos ponovi z Marjanom Šarcem? Šarec, ki se je že zelo zgodaj in precej na očeh javnosti začel pogovarjati z morebitnimi zavezniki, ima na svoji strani štiri, a bi za dosego večine potreboval še petega zaveznika. Bi to lahko bila stranka NSi, potem ko je bil njen prvak Matej Tonin prav na pobudo strank okoli Marjana Šarca izvoljen za začasnega predsednika državnega zbora in Šarec v tem že vidi obrise prihodnje koalicije? Toda v Toninovi stranki pravijo, da to še nič ne pomeni, in puščajo vrata odprta tudi drugačni koaliciji. Po drugi strani pa dogajanja v stranki SMC ta teden, ko so odslovili sodelovanju z SDS nenaklonjenega Milana Brgleza, morda napeljujejo na misel, da bi se Cerarjeva stranka v pogajanjih za koalicijo lahko nagnila proti desni sredini.
Pri sestavljanju koalicije gre resda za matematiko, kdo bo dobil večje število parlamentarnih glasov, a do tega se pride z usklajevanjem programov in interesov, s pogajanji in prilagajanji. In prav to se trenutno dogaja med političnimi akterji. Kako se bodo ujeli morebitni prihodnji partnerji v procesu programskega in kadrovskega usklajevanja, je v veliki meri odvisno od pogajalskih sposobnosti in politične spretnosti. Tega pa ima najbrž v večji meri igralec z daljšo politično kilometrino.