Država številnih afer
Da ne bo nesporazuma: država, ki jo imamo, kakršna koli že je, je še vedno največji dosežek v naši novejši zgodovini. Ne glede na to, da jo kar naprej kritiziramo in da je ta kritika največkrat upravičena. Očitamo ji, da ni dovolj pravna, da se ne spoštujejo dovolj njena ustava in zakoni. Nekaterim najvidnejšim politikom in bančnikom (mnogi so že bivši, drugi še vedno na položajih) očitamo, da so zakrivili tajkune; gospodarstvenikom, ki so veljali za vrhunske, so dopustili (k temu so jih celo spodbujali), da so s pomočjo poceni kreditov pokupili nekdanje družbeno oziroma državno premoženje; ko so se po izbruhu svetovne finančne krize ti krediti nenadoma zelo podražili, jih niso mogli vračati, družbe, ki so jih »prihvatizirali«, pa so propadle. In tako naprej. V bistvu gre za to, da vsega tega ni zakrivila država sama po sebi, ampak nekateri od posameznikov in omrežij (lobijev), ki jo upravljajo.
Ob letošnjem dnevu državnosti sem v enem od medijev (siol.net) zasledil zanimiv članek, v njem je avtor na kratko popisal najbolj odmevne afere v 22-letni zgodovini naše države. Izbral je naslednje: Hit, Depala vas, Pucko, Dadas, obveščevalni kombi, Vič-Holmec, Janša-Sanader, Ultra, bulmastifi, Patria, NPU, Rode in Šmarna gora. Skupaj nesrečnih trinajst. Jih prepoznate po naštetih imenih, se jih spominjate? »Šmarna gora« bi se morala imenovati drugače: Zahovič-Katanec. Gre za spor med imenovanima po uvodnem porazu našega moštva v tekmi s Španijo na svetovnem prvenstvu 2002 v Južni Koreji. Tedaj naj bi Zahovič Katancu zabrusil, da lahko kupi njega, njegovo hišo in za povrh še Šmarno goro. Tako je bilo konec naše prve nogometne pravljice, sicer pa je bila ta »afera« še najbolj nedolžna.
Zares hude so tiste afere, ki zahtevajo tudi smrtne žrtve. Med naštetimi sta bili taki »le« dve: trije bulmastifi so februarja 2010 do smrti pogrizli svojega lastnika, zdravnika Sašo Baričeviča, pozneje je umrl tudi kinolog Rajko Rotner, a ne nasilne smrti. (Njegova smrt me je še posebej prizadela; pokojnega sem dobro poznal, sredi sedemdesetih sva opravila več skupnih alpinističnih vzponov; na najtežjih mestih je šel vedno neustrašno naprej, med soplezalci si je zato prislužil ime Diretissima.) Aprila letos pa so našli mrtvega Davorina Sadarja, glavnega »avtorja« afere Dadas, v kateri je oškodoval okrog 3500 vlagateljev in jim je po stečaju 1998 dolgoval najmanj enajst milijard tolarjev! Sadar si je po dolgi agoniji sodil sam, breme je bilo očitno preveliko. Nekatere od afer so zahtevale politične žrtve. Zaradi obveščevalnega kombija, ki je januarja 1998 »zašel« na hrvaško ozemlje blizu Zavrča, je odstopil takratni obrambni minister Tit Turnšek, v aferi Vič-Holmec je padel notranji minister Mirko Bandelj, ministrica Katarina Kresal je 2011 odstopila po razkritju, da je stavbo za NPU najela od družinskega prijatelja; minister Gregor Golobič, ki je junija 2009 priznal, da je lagal, ko je novinarjem zanikal lastniški delež v podjetju Ultra, ni odstopil, a njegove politične kariere je bilo konec. Posebno trdoživ je Janez Janša, ki je bil udeležen kar v treh od teh afer; po Depali vasi je bil razrešen s položaja obrambnega ministra, v aferi Patria je obsojen, a sodba še ni pravnomočna. Janša se po vsaki od afer pobere in nadaljuje svojo pot na oblast še močnejši. Bo tako tudi to pot? Kakorkoli že bo: te afere niso najhujše, kar se nam je v tej državi zgodilo. So le simptomi za njeno splošno gospodarsko, finančno, politično, socialno in duhovno dekadenco. Ta pa je res skrb zbujajoča!