Vse je v glavi, tudi žulji

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / sobota, 24. julij 2010 / 06:00

Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje pri Slovenski vojski je na vadišču Mačkovec pri Bohinjski Beli že enajsto leto zapored pripravila študentski vojaški tabor. Zanimanje za tabor je vsako leto večje. Tako imajo letos že 129 udeležencev, med njimi pa je več kot polovica deklet, in sicer kar 67.

»Tu sicer še ne spoznamo čisto pravega vojaškega življenja, se pa zelo približamo temu. Prve tri, štiri dni smo prehodili skoraj štirideset kilometrov, izvedli smo napad na ognjeno točko, zdaj pa se bolj pripravljamo in spoznavamo taktiko,« je z navdušenjem pripovedoval študent biotehniške fakultete Blaž Grobin, ki se je že drugo leto pridružil študentskemu vojaškemu taboru. Čeprav je precej naporno, je priznal, pa ne bi nikoli obupal. »Vse je v glavi – ni žuljev, ni nič, vse je v glavi,« je bil odločen. Tabor je v sredo obiskal tudi načelnik generalštaba Slovenske vojske generalmajor Alojz Šteiner, ki se je najprej pozanimal, ali imajo kaj žuljev. »Pravijo, da vsak dan prehodite 15 kilometrov.« Z vojaškim znanjem, ki so ga dijaki in študenti pridobili zgolj v nekaj dneh, je bil vidno zadovoljen. »Čestitam za dobro opravljeno vajo, hitro ste se prilagodili in veliko naučili. Če bi snemali film, bi bila to dobra priložnost. Za pravo bojno situacijo pa bi potrebovali še kar nekaj usposabljanja,« je bil obenem po vojaško neizprosen Šteiner, ko si je ogledal prikaz napada na eno od enot, ki je morala po napadu zavarovati ranjenca, dokler ni pristal helikopter.

Prav tako navdušena nad vojaškim življenjem kot fantje so bila tudi dekleta. Lili Brečko s fakultete za varnostne vede je bila posebno očarana nad streljanjem, saj kot pravi, tega ne moreš doživeti nikjer drugje. »To je neverjeten občutek, ki ga sploh ne morem opisati. Sprva me je bilo kar malo strah,« je priznala. Z njo se je strinjala tudi Ines Brezovnik, prav tako študentka fakultete za varnostne vede, ki je izkušnjo s tabora opisala z besedami: »Adrenalin in še enkrat adrenalin!« Tabor predstavlja del njene obvezne prakse, obenem, pravi, pa jo to delo tudi zanima. »Že od malega sanjam, da bi bila policistka ali vojakinja in bi služila državi.« Na začetku, je še priznala, so imeli težave z vstajanjem, a zdaj se že sami zbujajo ob predvideni uri. Da ni prav nič naporno, je zatrdila tudi Lilja Milankovič, ki se tabora udeležuje že drugo leto. »Tudi sicer se ukvarjam s športom, tako da sem fizično dobro pripravljena.« To ji je prišlo še kako prav, saj so prehodili celotno Jelovico in se s popolno bojno opremo povzpeli na 1600 metrov. Razmišlja celo o tem, da bi svojo poklicno kariero nadaljevala v vojski. »Vsaka država potrebuje vojsko, saj predstavlja obrambni del države in je zato zelo pomembna,« je še poudarila Lilja Milankovič. Med »vojakinjami« je bilo tudi nekaj dijakinj. Špela Levičnik nam je zaupala, da ni bilo težko zdržati usposabljanja. »Malo me sicer skrbi moja višina, ampak načeloma me zanima vojaška kariera,« ni skrivala navdušenja nad vojaškim življenjem. Z zavzetostjo in pripravljenostjo deklet v svojem vodu je bila poročnica Martina Kobal nadvse zadovoljna. »Pri meni je bila morala ves čas na zelo visoki ravni, vzdušje je zelo pozitivno. Pred puncami dam kapo dol, bile so popolnoma enakovredne fantom,« jih je pohvalila.

»Za dijake in študente je to lahko dobra izkušnja, če odšteješ žulje in preznojene majice,« je nekoliko na šalo pomen takega tabora obrnil Alojz Šteiner in bolj resno dodal, da je to lahko tudi dobra preizkušnja v stresnih razmerah oziroma razmerah, s katerimi se ne srečujejo vsak dan. »Namen tabora je, da prek neposredne izkušnje spoznate vojaško življenje in vojaško službo. Mogoče bo to koga od vas spodbudilo, da se nam pridruži. Kandidatov za častnike je sicer veliko, potrebujemo pa podčastnike in vojake,« je še nagovoril udeležence tabora. Primernih kandidatov je bilo tokrat očitno več kot dovolj, saj je vodja študentskega vojaškega tabora, nadporočnik Anton Buček poudaril, da so se vsi odlično izkazali. V okviru 12-dnevnega usposabljanja so sicer spoznavali splošne vojaške vsebine, taktiko, oborožitev … »Zlasti oborožitev je zanje zelo zanimiva. Že v prvem tednu jim omogočimo, da streljajo s pravimi naboji.« Alojz Šteiner se je strinjal, da morajo s tabora odnesti čim več znanja in izkušenj, obenem pa jim je še zaupal: »Pravijo, da vojaki umrejo samo po neumnosti. Zato morate uporabljati tudi razum.« Ob tem je Anton Buček poudaril, da jim po osmih dneh ni bilo treba še nikogar odpustiti zaradi poškodbe. »So zelo disciplinirani in so hitro sprejeli, da so v vojaški ustanovi in da se morajo prilagoditi določenim kriterijem.« To pomeni recimo tudi, da kot pravi vojaki vstajajo ob 5.45, ob 6.00 pa so že na terenu. »Tu zato lahko dobijo res pravi vpogled v vojaško življenje,« je še dodal Buček.