Iz tebe pa nikoli nič ne bo

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 1. julij 2013 / 14:10

Molim, da tega stavka ne sliši noben otrok več. Ne vem, ali me zgoraj slišijo. Je samo majhna prošnja, ki pogosto ostaja neuslišana. Zato pravim še vam. Nikoli ne recite tega otroku. Niti ob koncu šolskega leta, čeprav so v spričevalu tudi (ali večinoma) nezadostne ocene.

Stavek v naslovu ima različne oblike. Mogoče ste samo zavzdihnili in niste nič rekli, ko ste pogledali ocene. Ste pogledali otroka s tistim pogledom »sajsemvedel«? Mogoče dvomite o otroku. Ali pa vas je strah za njegovo prihodnost zaradi vaše sedanjosti. Lahko ste si drugače zamislili uresničevanje otrokovih talentov. Otrok vas je razočaral … Kako žalostno, da večina staršev pravi za svoje otroke, da bi lahko dosegli več. Zakaj tega nikoli ne rečejo otroci staršem? Tudi odrasli bi bili lahko boljši, kajne. Zakaj srečam tako veliko staršev, ki se pritožujejo nad otroki in tako malo otrok, ki bi se pritoževali zaradi staršev?

Ne vem, ali poznate otroke, ki vse otroštvo poslušajo, da ne bodo »nič« in nihče. To so otroci, ki nič ne naredijo prav in tudi, ko naredijo prav, nekaj manjka, da bi bilo povsem prav. To so otroci, s katerimi odrasli hranijo svoje večvrednostne komplekse in mislijo, da je njihova dolžnost kazati na napake. Ti otroci imajo starše, ki se kot hudič križa bojijo uresničitve vsem dobro znanega stavka »ne bom te pohvalil, da se ne boš pokvaril«. Zato se jim zdi bolj pametno, da otroku iz dneva v dan kažejo, da ne dosega njihovih pričakovanj. Problem je v starših, ne v otroku. Veliko odraslih še danes živi v upanju, da jih bodo starši pohvalili, pa čeprav je za to nekoliko (pre)pozno. Kako je možno, da pri vsem znanju, ki ga imamo, še vedno ne znamo spodbujati otrok? Jih ne upamo, ne znamo ali nočemo pohvaliti? Ali pa gremo v drugo skrajnost, ki otroku sporoča: ti si najboljši, najpametnejši, najlepši na svetu – nate stavimo vse, kar imamo. Vate bomo vlagali čas, denar in energijo. Toda, ali se sploh zavedamo, da med povzročeno škodo pri prvi in drugi skrajnosti pravzaprav ni razlike. Da tudi otroci, ki pomenijo staršem vse na svetu in doživljajo ljubeče dušenje na vsakem koraku, občutijo to kot breme. Veliko breme, da postanejo in ostanejo najboljši, najbolj ljubljeni in ponos svojih staršev. Nasprotno od prvih »ničev« ti otroci mislijo, da so zares »vse«. Ampak do kdaj bodo »vse«? Ali bodo zdržali, ali bodo izbrali bolezen, da se skrijejo pred manjvrednostnimi kompleksi svojih staršev? Iz vsega najlepšega lahko čez noč postanejo nič. Če že ne v družini pa se to kaj rado zgodi med vrstniki. Otroci hitro izločijo skrajneže.

Kje je torej zlata sredina? Danes vemo, da veliko kritike, stalnih prepovedi in večnih nasvetov slabo vpliva na otroke. Po nekaterih podatkih naj bi otroci prej našteto slišali osemkrat bolj pogosto kot pohvale in spodbude. Da pa se ne bomo zanašali na podatke, je dovolj, da omenjeno ozavestimo in smo pozorni na sporočila, ki jih dajemo. Sama stavim na tri stvari. Prva stvar so pričakovanja in načrti z otrokom. Vzgajajmo ga, mu bodimo dober zgled, nikar pa si ne lastimo njegovega življenja. Otroci niso naša lastnina in grdo rečeno, si jih nekateri starši sploh ne zaslužijo. Imajo jih za projekte, za izgovore ali za dvigovanje svoje vrednosti. Otroci ne morejo in ne smejo biti naša hrana. Druga stvar so pohvale. Bodimo realni in pohvalimo vedenje, dosežke in tudi trud. Dajmo otroku vedeti, da vidimo, da se trudi. Pojdimo na tekme, bodimo navijači, bodimo otrokova spodbuda v prvi vrsti. Bodimo na njegovi strani tudi takrat, ko doživi poraz. Nikar pa ne vpijmo za vsak drekec v kahlici, kot da je svetovno čudo. Otroci niso neumni. Naštudirane imajo naše odzive, namene in želje. Zato tudi vedo, kdaj je pohvala vredna in kdaj so samo prazne besede. Uravnovesimo pohvale in kritiko in naj ne bo zadnjih več kot spodbud.

Pa še tretja in zame najbolj pomembna stvar. Živite svoje življenje. Tako vam ne vas in ne vaših otrok ne bo treba primerjati z drugimi.