Kadar slika, leti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 1. julij 2018 / 14:02

V Galeriji Mestne občine Kranj je na ogled razstava del Vojka Gašperuta - Gašperja, slikarja, ki slika z usti. Tokrat nas popelje na Kras in slovensko obalo.

Kranj – »Hoditi ne morem in tudi nikoli več ne bom, sem se pa naučil leteti. S slikarstvom sem poletel in slikanje je že več kot štirideset let tisto, kar me res dviga. Vem, da je to mogoče, zato to moje navdušenje, to moč slikarstva prenašam tudi ne druge, ki so prav tako nemočni,« je povedal 69-letni Vojko Gašperut iz Sv. Antona nad Koprom, ki je zaradi poškodbe hrbtenice v mladih letih ostal na invalidskem vozičku in je eden tistih naših slikarjev, ki slikajo z usti.

V galerijo kranjske občine ga je pripeljal Kranjčan Stane Kalan, njegov dolgoletni počitniški sosed v Novem Gradu: »Vojko je odličen slikar, ki je že velikokrat razstavljal doma in v tujini, lani tudi na skupinski razstavi slovenskih avtorjev v pariškem Louvru. Prav je, da si njegova dela ogledamo tudi v Kranju,« je med drugim povedal v občudovanju njegovih slik s cvetjem; da ga je le še treba »nabrati z njih«.

Vendar pa je slike na temo cvetja Gašperut tokrat pustil doma, saj se v Kranju predstavlja predvsem s krajinami in ambienti s Krasa in slovenske obale. Razstavil je okrog trideset del z motivi solin, obale, črnotijskega krasa, ograjenih vrtač, tamkajšnjega jesenskega čudeža v podobi tako imenovanega ruja … »Doma imam tudi veliko slik z gorskimi motivi, Martuljkovo skupino na primer, ampak imate dovolj domačih slikarjev, ki iščejo navdih v slikanju gora. Zato sem se odločil prinesti slike, ki sevajo duh Primorske, kjer so solinarske hiše, kanali, z jesenskimi barvami bogata kraška krajina. Cvetje sem tokrat pustil doma, a ga je vseeno videti tudi na teh slikah v obliki cvetočih češenj, jablan in zlato rumenih grmov. Ruj je vsekakor nekaj posebnega,« izbor slik za razstavo pojasnjuje avtor Vojko Gašperut - Gašper. Pri slikanju sicer izbira različne motive, tudi hiše in vasi iz njegovega rodnega Breginjskega kota, ki so bile, tako kot njegova rojstna hiša, porušene v potresu pred štiridesetimi leti. Sicer pa – kadar zagleda všečni motiv, ga želi naslikati. Rad riše motive, ki razveseljujejo ljudi, ki dajejo upanje v lepoto življenja. »Seveda slika ne sme biti preveč ''posladkana''. Resnična slika je vedno v naravi, kakršno je ustvaril Bog, jaz lahko naredim posnetek, naslikan po moje.«

Kot ugotavlja ddr. Damir Globočnik, Vojka Gašperuta zanima iskanje harmonije v izbrani motiviki, postopek premišljene gradnje pa je prisoten na vseh delih kompozicij, zato se ta dvogovor med živahnimi barvami rastlinja in modrino neba nikoli ne spremeni v konflikt. Skoraj vsaka poteza slikarjevega čopiča ostaja vidna in razpoznavna, vendar se pred našimi očmi zlijejo v prepričljive oblike motivov. Kot pove Gašperut slika v ateljeju in na prostem. »Ko sem v poznem jesenskem hladu slikal ruj, bi mi zmrzovale roke, če jih ne bi imel v žepu,« je duhovit umetnik, ki je tudi že trideset let tudi član mednarodnega združena slikarjev, ki slikajo z usti ali pa nogami in ob tem tudi velik spodbujevalec podobno hendikepiranih ljudi, da bi začeli slikati. »Včasih smo bili trije, zdaj nas je deset, upam, da kmalu tudi enajst,« še pove, vesel, da se tokrat prvič predstavlja v Kranju. Do konca julija.