Draga moja žena!

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 15:02

V vseh letih najinega skupnega življenja se je veliko spremenilo. Komaj se še spominjam najine zaljubljenosti, kako sva sanjala o srečnem skupnem življenju, o otrocih, hiši in o dopustih. Nisva pričakovala, no nihče nama tega ni jasno povedal, težav, ki se bodo pojavile v zakonu. Otroci so odšli, prihajajo vnuki, prigarala sva si velik del delovne dobe, za lažje preživetje obdelujeva njivo in sadovnjak. Midva pa sva si postala tujca. Zelo potiho je prišla ta odtujitev in sedaj se niti ne prepirava več. V skrbi za otroke, premoženje in službo sva pozabila na naju. Veliko dela ter neskončni prepiri so bili vedno izgovori, da sva lahko ostajala narazen. Najina trenutna bilanca je odtujitev, hlad med nama, prekinitev spolnosti, ločeni dopusti, nekaj veselja sicer prinesejo vnuki, zvečer televizija.

Najino oddaljevanje se je pospešilo v zadnjih letih, ko si mi povedala, da imaš vsega preprosto dovolj. Povedala si mi celo, da boš za zdaj še držala poročno obljubo zvestobe. Začela si brati čudne knjige, hodiš na neka predavanja, družiš se z novimi ljudmi. Kadar te kaj povprašam, mi vse rada razlagaš, jaz pa kar ne razumem, kaj mi govoriš. Nekako čudno čutim, da spoznavaš nova področja, ki so meni popolnoma neznana. Sama si začela hoditi na izlete in domov se vračaš zadovoljna. Hkrati še vedno občasno vidim tvojo željo, da greva skupaj na kakšen izlet, kolesarjenje, planinarjenje. Meni pa v glavi le odzvanja delo, denar, preživetje, finančna skrb za družino, čeprav imava redne dohodke. Vidim te, da postajaš drugačna, in vidim, da sva ravno zaradi tega še bolj narazen. Žal mi je, vendar jaz za zdaj ne zmorem moči lastnega spreminjanja. Saj niti ne vem, kaj si želim in kaj hočem. Nikoli tega nisem vedel. Bil sem mladoleten, ko mi je umrla mama. V celoti sem moral prevzeti skrb za gospodinjstvo in sestrici. Navajen sem, da samo delam in delam. Ne vem, v čem drugem naj uživam. Rad bi ti povedal, da s tem, ko se oddaljujeva, čutim tako čudno vzdušje, kot da sedaj še ti odhajaš na podoben način, kot je odšla moja mama, in sem ostal sam s kopico dela in žalosti. O tem seveda niti pod razno ne upam govoriti tebi. Kadar mi je najhujše, se dodatno zamotim z delom.

Prosim te, da mi vedno s sočutjem in nežnostjo poveš, da greš spet na ono predavanje, na izlet, da boš na tak način poskrbela zase. Tako bo vsaj eden v najinem odnosu zadovoljen. In ne pozabi mi še naprej razlagati, kaj si novega spoznala. Ne vem, ali bom zmogel iti po podobni poti kot ti. Imaš novo vedenje, zato me le še kdaj pa kdaj povabi s seboj. Niti sam sebe ne razumem: tako ogabno se počutim sam, hkrati pa ne želim storiti kaj novega za naju. Ne bi želel biti v takšnem odnosu. Vsaj tega se zavedam. Povej mi še kdaj, da nisi moja mama, temveč žena. Povej mi, naj odrastem in se poslovim od svoje boleče zgodovine.