Deseti brat

V KUD Predoslje so spet pripravili ljudsko igro. Igrajo jo junija in nato še konec poletja. Te igre so preproste, poučne in primerne za široke množice, in ne le za umetnike visokih vrst, ki jih preprosti ljudje pogosto ne razumemo. Odlika takšnih KUD-ov so amaterski igralci. Večkrat se (potiho) zgodi, da ravno te amaterje občudujejo profesionalci. Verjetno je ena izmed njihovih pomembnih vrlin velika količina srčnosti, ki jo prostovoljno vložijo v svoje vloge. Stranski produkt igralskih skupin je t. i. socialni kapital. Vsi igralci prihajajo iz bližnje okolice. Vadijo, se družijo, se učijo, nastopajo, se zabavajo …, še posebno je dobrodošlo, kjer se v takšna društva vključujejo mladi ljudje. Gotovo je to precej boljši način preživljanja prostega časa kot pa telefoni, televizija in računalniki.

Gledalci si lahko vsak po svoje razlagamo vsebino igre. Mene so nagovorili trije motivi igre Deseti brat.

Prvič – način pridobljenega premoženja. In še bolj posledice nepoštenih prijemov za pridobitev materialnega bogastva. Tako mikavno je imeti več in več. Največkrat mislimo, da nam bo to dalo gotovost, dosmrtno varnost in srečo. Kako neumno! Nekako še razumemo mlade ljudi, ki si šele ustvarjajo materialno eksistenco. Težje sprejmemo obsedenost starejših ljudi z bogastvom. V igri je prikazano trpljenje graščaka, ki je na nepošten način pridobil veliko premoženje. Vse življenje ni imel miru pred sabo in vse življenje je trpel, končal pa s samomorom.

Drugič – preprostost in modrost sta daleč od bogastva. Ne vem, zakaj je tako, da nas bogastvo običajno odvrne od teh dveh vrlin. Ne vedno, vendar pogosto. V igri to odlično odigrata Krjavelj in deseti brat. Nič nimata, natreseta pa veliko modrosti. Morda je to zato, ker nam je bolj pomembno 'imeti' kot pa 'ljubiti'. Imeti in imetje nas omami. Pozabljamo, da nismo nič prinesli na ta svet in nič ne bomo odnesli s seboj. Pozabljamo, da je namen našega bivanja ljubiti in ljubezen ter to deliti z ljudmi v naši bližini. To ljubezen pa si lahko delimo le v odnosih, saj ljubezen brez odnosa ne obstaja.

Tretjič – nesrečni graščak je trpel, ker je izigral ženo, trpel, ker ni upal priznati sina in vse nepošteno bogastvo mu ni moglo odvzeti zagrenjenosti. Pogosto je srečeval sina, ki ga ni želel in upal priznati. Trpela sta oba. Vse življenje sta si bila sovražnika. Kako nenaravno! Gotovo vsak izmed bralcev pozna kakšen primer, ko oče noče priznati sina. Tak otrok bo dan in noč iskal in hrepenel po svojem očetu, kajti oče je le eden. Begal bo po svetu, kot je deseti brat. Ne moremo se odpovedati želji, da bi nas oče priznal, pohvalil, da nas vsaj ne bi poniževal in ustrahoval.

Možnih razlag vsebine igre je veliko. Gledamo in ocenjujemo igro iz sebe. Vsakega nagovori nekaj drugega. Dragocenost pa je, ko si podelimo različne poglede.