Dva svetova v meni

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 15:07

Dva svetova, ki se ju bojimo. In to delamo celo življenje. Pravzaprav se niti ne zavedamo, da imamo v sebi dve skrajnosti. Enega nočemo in ga odrivamo, drugi svet je prelep in se nam pojavi strah pred to dobroto in ljubeznijo. Prvi svet je boleč in ga nočemo pogledati od blizu – zelo pogosto so notri spomini na otroštvo in mladost, kjer je bilo veliko hudega. Morda se to niti ni videlo navzven. Le z leti nehote neprijetni dogodki in z njimi povezana vzdušja hočejo ven, ker preprosto ne morejo več živeti v našem telesu. Ko se človek počuti varnega, zelo rad govori o notranjih bolečinah. Žal so ti ljudje v manjšini. Kasneje se nam ta težka vzdušja začnejo v življenju ponavljati. Igralci v našem življenju so drugi (partner, otroci, sodelavci), naša počutja pa so vedno zelo podobna. In od njih preprosto bežimo. Prezaposleni smo, služba diktira dnevni tempo, misli nam zasede delo, konec dneva smo preutrujeni za karkoli drugega, majhni otroci nas čisto posrkajo, najstniki še bolj, organiziramo si hobije, da komaj dihamo …; da sebi (svojim vzdušjem) ne pridemo preblizu, nam pomagajo nam tudi odvisnosti raznih vrst. Beg pred sabo se nikoli ne obrestuje. Prepogosto to spoznamo, ko se nam življenje zaplete in ne vidimo več izhoda. In ta beg nam pobere ogromno energije, hkrati pa nas še oropa lastne sreče.

Na drugi strani imamo v sebi dobroto in ljubezen, v katero smo postavljeni in v katero je objet ves svet. A ni to čudovita novica. Ni potrebno, da to verjamemo, lahko kar vstopimo v to obilje dobrega. Vendar dokler smo odklopljeni od sebe (zgornji odstavek), nam ni dovoljeno pogledati tej radosti v obraz. Ker pa je ta življenjska radost večja od človeka in človeškega trpljenja, se nam včasih sama od sebe ponudi. Kako to vemo: obnemimo ob čudežu rojstva, doživimo čudovito smrt, opazimo cvetoče jablane in hruške, pridejo trenutki, ko je zelena barva bolj lepa, opazimo lepe in dobre ljudi, prevzame nas opojnost brstenja pomladi in hvaležnost pobiranja sadov narave, lastnega dela, ostanemo brez besed zazrti v milijarde zvezd na nebu, prevzamejo nas nesebična dela posameznikov, z ljubljeno osebo se zlijemo v čudovito celoto … To je drugi svet, ki nam je ponujen za trenutke. Tega se ustrašimo, čeprav nekje daleč zadaj vemo, da nam ravno to pripada. In spet pobegnemo v svojo srednjo žalost, v ubijajočo krivdo, v prestrašenost in zamorjenost, v svoje skrbi, v ponavljanje starih vzorcev, namesto da bi zdržali v lepem ter sebe darovali temu čudovitemu svetu in drugemu človeku, da bo nam vsem lepše.

Do lepega, ki ga opisujemo, ne bomo prišli mimo temne strani (prvi odstavek). Tema ob luči izgubi svojo moč. Mi pa imamo moč, da ju povabimo skupaj. To je naša svobodna volja.