O tistem v nas skritem

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 3. maj 2018 / 20:20

Miha Knific, filmski režiser – Vztrajanje je nov celovečerni film režiserja Mihe Knifica. Nastajal je devet let in govori o tistem, kar ljudje nosimo v srcih, očem pa ostaja skrito. V Vztrajanju vstopa v globino človeške duše, nam je nekoliko odškrnil vrata v film.

Pred dvema letoma ste za film Vztrajanje (takrat še v nastajanju) na prestižnem festivalu v Karlovih Varih prejeli Eurimages lab award – nagrado za najbolj obetajoč filmski projekt. Na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu sta ob nagradi za najbolj izvirni avtorski prispevek vesni za najboljši žensko in moško stransko vlogo prejela Ivanka Mežan in Brane Grubar, po nedavni javni premieri v Cankarjevem domu in po nekaj predvajanjih v manjših kinematografih po Sloveniji Vztrajanje po praznikih prihaja na spored Koloseja. Ste zadovoljni z opravljenim?

»Po slovenski premieri na domačem festivalu je bil film prvič na mednarodni sceni prikazan na festivalu A-kategorije v Mannheimu, z njim smo se predstavili tudi v Luksemburgu, na Dunaju, v Bolzanu ... Nastajal je devet let, kar je res dolga doba, a nič nenavadnega za tip filma, kot je Vztrajanje. Delan je bil na drugačen način, kot je v navadi za slovenske filme. Ti običajno nastajajo v omejeni atmosferi poletja, ko imajo igralci čas. Vztrajanje smo snemali v različnih letnih časih, tako 9 metrov pod morjem kot na 3200 metrih nadmorske višine v italijanskih Dolomitih.

Stilsko smo imeli od vsega začetka začrtano, kaj želimo posneti, a smo vendarle začeli snemati kot kratke inserte brez kakršnega koli scenarija za celovečerec. Ta je začel nastajati šele po treh letih, ko je bila skoraj tretjina filma že posnetega. V ekipo je vstopil producent Siniša Juričič, začeli smo se javljati na razpise ter iskati financerje. Film je bil sofinanciran iz štirih držav, poleg Slovenije še Srbije, Hrvaške in Italije, kar je dosežek, to pa je hkrati zahtevalo tudi več časa pri realizaciji. Čas je bil pomemben tudi zaradi načina snemanja, saj smo se vedno znova morali povsem skoncentrirali v posamezno zgodbo. Snemali smo zelo dolge kadre, ki smo jih kasneje rezali, kar na neki način narekuje tudi stil kamere, ki je zelo dinamičen, saj vseskozi potujemo z glavnimi junaki oziroma liki. V filmu po dolžini svoje prisotnosti sicer ni glavnih vlog in so zgolj stranske. Po drugi strani pa ima vsaka zgodba svoj osrednji lik. Zadovoljen sem, da nam je vse to uspelo umestiti v neko strnjeno celoto.«

Uspelo vam je opraviti tudi s tehnološkim razvojem v vseh teh letih, saj v filmu v tehničnem smislu sploh ni opaziti dolgosti nastajanja filma ...

»Seveda nam je čas narekoval, da smo sproti spreminjali in prilagajali tudi filmsko tehniko. Uporabljali smo štiri različne formate, snemali smo tako s kamero na filmski trak kot digitalno filmsko kamero. To, da smo ostali v ''enem štihu'' si vsekakor štejem za dosežek. Res ni opazno, kaj je bilo posneto pred leti in kaj predlani. Film je celovit v svoji estetiki in slogu. Ob tem, da sem vmes sicer posnel še celovečerec, enega produciral in počel še mnoge druge stvari.«

V filmu niste »prodajali« slovenske zgodbe, ampak ste v ospredje postavili človeka. Pred nami je kolaž intimnih življenjskih zgodb, ki so lahko univerzalne – ne glede na čas in prostor ...

»Zgodbe v filmu se odvijajo ljudem v različnih delih sveta, tako v Evropi kot v Aziji in Ameriki ter na vseh celinah, ki v film sicer niso direktno vključene. Kot pravite, nisem prodajal slovenske zgodbe – nasprotno, želel sem izkoristiti vso to množico informacij, ki jih o svetu vsakodnevno dobivamo prek različnih komunikacijskih kanalov.«

Zlatih rol po številu gledalcev v kinematografih film najbrž ne bo zbiral, menim pa, da bo pri publiki zagotovo pustil močne sledi. Komu pravzaprav namenjate Vztrajanje?

»Vztrajanje je film, namenjen vsakemu posamezniku posebej. To se kaže tudi v dosedanjih odzivih. Pričakujem in želim si, da komu dam misliti, da spremeni svoj pogled na določeno stvar, mu dam korajžo, da naredi korak, ki ga sicer ne bi – mogoče bo narkoman našel pot do svoje mame, mogoče bo nekdo vztrajal v ljubezni, se ponovno pogovoril s starši .... Vztrajanje je film, ki daje potrpljenje in upanje hkrati. V bistvu smo ljudje en zanimiv fenomen, da pri vsej tej končnosti, ki se je zavedamo, še vedno vztrajamo.«

Še dolgo po ogledu filma sem imel še občutek, da se vse, kar sem videl, dogaja meni, pa se pravzaprav večji del tega nikoli ni zgodilo. Od kod vam želja posneti film, ki bi ga prej pripisal starejšemu režiserju, bogatejšemu s tovrstnimi življenjskimi izkušnjami?

»Kar gledate v Vztrajanju, je nekaj, kar sem enkrat v življenju hotel povedati. Pokazala se je priložnost, da to realiziram v tem filmu. Vprašanje je, ali vemo več, ko smo starejši. V filmu se pokaže, da ne vemo nič več, mogoče so le naša ravnanja bolj modra kot v mladih letih. Če govoriva o življenju, pa vemo ravno toliko, kot smo vedeli takrat, ko smo se zaljubili v svojega partnerja, ki nam umira ... Ljubezen je ista, a je v obdobju življenja, ko smo starejši, obogatena. Ljubezen ni samo strast, ki jo v filmu ponazarja prizor spolnosti, ampak je mnogo več. Tako seks kot umiranje sta ljubezenska prizora – eden, ki kaže večno ljubezen in drugi, ki kaže nekaj igrivega, kar se tudi izkaže za večno.

To je film o človeškem življenju, dejansko se vsem nam dogajajo te stvari v takšni ali drugačni obliki. Poleg ljubezni do osebe imamo še kakšno ljubezen, zaradi katere pozabimo na svoje ljubljene – kot v filmu alpinist, ki umre v Himalaji, doma pa pusti ženo in tri otroke, ali pa jadralec, ki pri vsem svojem junaštvu joka v samoti oceana. Sami si ustvarimo ljubezni, brez katerih ne moremo. To je za človeka tipično, ker čustvujemo močneje kot živali. Tako kot sočutje, ki se v različnih situacijah lahko zelo hitro razvije in je pristno, hkrati lahko v nas vznikne tudi sovraštvo. Igral sem se s temeljnimi čustvi, ki nas ljudi delajo edinstvene, hkrati pa lepe in krute. Tako kot v filmu umre Demeter Bitenc, ne bi smel umreti nihče.«

Prav Demeter Bitenc je v filmu odigral svojo zadnjo vlogo. Ob njem ste v Vztrajanje povabili še nekaj odličnih slovenskih igralcev »upokojencev«: Ivanko Mežan, Štefko Drolc in Braneta Grubarja ...

»Potreboval sem jih take, kot so. V njihovih visokih letih. Mežanova mi je rekla, da je prestara za to vlogo. Na obrazu se mi vidi smrt, je rekla. Odgovoril sem ji, da sem v njuni filmski zgodbi ravno to želel pokazati, da sta prestara za tako ljubezen, kot jo gojita eden do drugega, saj se je ta z leti samo še povečala. Sama sta in to, da imata eden drugega, je njuno največje bogastvo, ki ju ohranja pri življenju.«

Glede na stanje v slovenskem filmu, ko ste filmarji največkrat odvisni sami od sebe in svoje iznajdljivosti, ste se dolgoletnega projekta, v katerem se med drugim govori v 17 jezikih, lotili zelo pogumno ...

»Samega sebe nikoli nimaš za pogumnega. Predvsem mi je bil film velik izziv. Ena od stvari, ki mi pri filmu ležijo, je prav ustvarjanje nekih drugih svetov. Film ima to možnost in prednost, da lahko zelo hitro zapelje gledalca v neki drug svet. Če je ta svet narejen realno, gledalec verjame v njegov obstoj. To postaja moj prepoznavni znak, da ustvarjam tudi nekaj, česar ni, ne le stvari, ki obstajajo.«

Še razmislek v pričakovanju praznika dela ((z Mihom Knificem smo se pogovarjali še pred prazniki): je filmski režiser tudi delavec?

»Žal je za ustvarjanje slovenskega filma treba ogromno žrtvovanja in vztrajanja, da avtorji sploh lahko delamo svoje stvari. Finančni okviri za film so se v zadnjih letih močno znižali. Ne boste verjeli, če vam povem, da smo Vztrajanje posneli z le 660 tisoč evri. Zato se je treba nekako znajti. Poleg tega, da režiram in včasih tudi produciram filme, reklame in videospote, delam tudi kot ''production designer'' (scenograf) TV oglasov za tuji trg. Tudi zato se počutim zelo delavsko. Res je tudi, da me bolj kot premiere, promocije in podobno zanima delo, ne le snemanje svojih filmov, ampak česarkoli. V ustvarjanju najbolj uživam. In delo je nekaj, kar me najbolj uresničuje.«