Tetovirana roža

Dramo ameriškega dramatika Tennesseeja Williamsa so v Mestnem gledališču ljubljanskem z velikim uspehom igrali v sezoni 1959/60. Po svetu je zaslovela v istoimenskem filmu prepričljiva, strastna igralka s tisoč obrazi – Anna Magnani. Bila je nezakonska hči, ki je preživljala otroška leta z neskončno siromašno babico v Rimu. Pozneje je pela v nočnih klubih in se trudila, da preživi in konča igralsko akademijo. Rojena 1908 je že 1928 posnela nemi film Scampolo. Nekaj časa je bila članica potujoče igralske skupine, dokler se ni povsem posvetila sedmi umetnosti. Znana je postala s filmom Teresa Venerdi režiserja Vittoria de Sice 1941. Neorealistična mojstrovina Roberta Rossellinija »Rim, odprto mesto« jo je izstrelila v filmsko nebo. Anna Magnani je postala »mama Roma«. Nikoli se ni obnašala kot zvezda, a zdaj velja za eno največjih filmskih ikon. Preigrala je paleto običajnih žensk, ki so se kot tigrice borile za ljubezen, za otroke, za preživetje z izjemnim talentom in strastjo. Oglasil se je Hollywood. Leta 1955 je dobila oskarja za najboljšo žensko vlogo za vlogo Serafine v Tetovirani roži. Bila je polnokrvna vdova, ki je neizmerno ljubila svojega moža, čeprav jo je, ne da bi vedela za to, varal, in branila ljubezen tudi svoji hčerki. A po vseh razočaranjih je le našla moškega, »ki bil ji je kos«. Za nezakonskega sina, ki je zbolel za otroško paralizo, je storila vse, da bi mu olajšala mladost. Bila je najbolj priljubljena igralka Roberta Rossellinija, dokler se ta ni zagledal v Ingrid Bergman in je bilo tudi Annine romance s sijajnim režiserjem konec. Umrla je za rakom na trebušni slinavki, stara komaj petinšestdeset let. Bila je neverjetno priljubljena in časopisi so pisali, da je bilo 100.000 ljudi v žalnem sprevodu, ki se je vil po rimskih ulicah. Tennessee Willams je v svojih Spominih zapisal: Bila je najbolj nekonvencionalen človek, kar se jih kdaj poznal, in v tej nemeščanskosti je očitno koreninila tudi njena neverjetna samozavest.

Pečeni cekini z bučo po rimsko

Za 4 osebe potrebujemo: 80 g masla, 400 g pečene buče hokaido ali maslenke, 2 rumenjaka, 250 g belega zdroba, 120 g parmezana, 1 l polnomastnega mleka, dobro sol, muškatni orešek, maščobo za pekač.

Bučo prerežemo na pol in izluščimo semenje. Potem jo narežemo na rezine in na pekaču, prekritem s papirjem za peko, pečemo 40 minut v pečici, ogreti na 200°.

Rezinam obrežemo lupimo in jih pretlačimo skozi sito. Pretlačena buča naj tehta 400 g. Palični mešalnik ni priporočljiv. V liter mleka damo 40 g masla, ščep muškatnega oreška in solni cvet oziroma sol. Zavremo in v vrelo mleko počasi vsipamo zdrob. Krepko mešamo 3–4 minute, da se ne narede grudice. V kuhan zdrob zamešamo dva rumenjaka, pre­tlačeno bučo in 80 g parmezana. Zmes namažemo na s papirjem za peko prekrit nizek pekač 1 cm visoko in ohladimo. Potem z obodom za krofe s premerom 5 cm izrežemo cekine in jih kot opeke naložimo v namaščen pekač. Posujemo jih s preostalim parmezanom in drobnimi kosmi masla. Pečemo v pečici, ogreti na 200°, približno dvajset minut, da postanejo zlatorumeni.

Ponudimo jih s spomladansko solato.

Pa dober tek!