Desetletje pomoči vrstnikom v Indiji

Sredi maja bodo na radovljiški osnovni šoli pripravili prireditev, na kateri se bosta ustanovitelja indijske šole vsem slovenskim otrokom in učiteljem, ki v Indijo že več let redno pošiljajo pakete s šolskimi potrebščinami, zahvalila za pomoč.

Če je šlo vse tako kot običajno, so učenci v indijski šoli Piali Ashar Alo, ki sta jo pred desetletjem v okolici Kalkute v Indiji ustanovila Slovenka Mojca Gayen in njen mož Anup Gayen, prav v teh dneh spet dobili škatlo s šolskimi potrebščinami in pismom z dobrimi željami. Paket so jim jo poslali njihovi vrstniki iz radovljiške Osnovne šole Antona Tomaža Linharta.

»Z indijsko šolo, kamor prihajajo otroci, ki izhajajo iz zelo revnih okoliščin, smo se pobratili že pred leti. Sodelovanje se je začelo na pobudo organizacije Lady's Circle (Damski krog) in kmalu preraslo v pravo prijateljstvo na daljavo,« je povedala učiteljica Maja Tolo, ki na radovljiški osnovni šoli skupaj s kolegico Anjo Porenta skrbi za to, da vsako leto v Indijo pošljejo vsaj en paket, v katerem so večinoma svinčniki, barvice, šilčki, radirke in podobne potrebščine, včasih pa tudi trda mila, zobne ščetke in podobne potrebščine za osebno higieno ali celo kakšna plišasta igrača.

»Učenci šole Piali Ashar Alo izhajajo iz izjemno revnih okoliščin – brez zunanje pomoči ne bi imeli možnosti za opismenjevanje. Šola jim daje tudi zdravstveno oskrbo, mesečni higienski paket, dva obroka hrane na dan, uniforme in vse šolske potrebščine. Posebej se zavzemajo za šolanje deklic,« je povedala Maja Tolo, zadovoljna, ker je učence na svoji šoli uspela navdušiti za pomoč vrstnikom v daljni deželi.

»Najbolj me je presenetilo, da so otroci v Indiji tako srečni, da sploh lahko hodijo v šolo,« je povedala Živa Poljšak, ena od dveh šestošolk, ki sta v preteklih mesecih po razredih predstavljali pobrateno indijsko šolo in vrstnike navduševali nad pomočjo tamkajšnjim učencem. »Predstavili smo jim Indijo, kjer so otroci med poukom v uniformah, hiše pa so iz blata. Naše učence je zanimalo, kako živijo njihovi vrstniki na drugem koncu sveta in večinoma so se zavedali, da potrebujejo našo pomoč.«

»Nabrali smo res veliko barvic, nihče se ni pritoževal nad tem, da pomagamo drugim. Nekateri so prinesli nove barvice, nekateri tudi malo rabljene,« je povedala Sara Mlakar, Živina sošolka. Učiteljica Maja Tolo doda, da tudi rabljena pisala pridejo prav, otroci jih imajo na voljo v šoli.

Tudi devetošolec Oskar Baumgartner je pomagal po razredih zbirati barvice in svinčnike. »Sodeloval sem tudi na novoletnem bazarju, kjer smo z voščilnicami, ki smo jih izdelali v šoli, zbirali donacije, s katerimi plačamo poštnino za pakete,« je povedal. Petošolca Anže Švab in Urban Serajnik pa sta v akciji sodelovala tako, da sta v šolo prinesla barvice. »Za otroke, ki nimajo potrebščin niti denarja, da bi si jih lahko kupili,« je pojasnil Anže. »Sem imel že kupljene, pa jih nisem potreboval, zato sem jih prinesel v šolo,« je dodal Urban. »Starši so se seveda strinjali.«

Tokrat je šel v Indijo tudi velik paket barvic, risb in pisem, ki so jih prispevali učenci OŠ Ivana Gunduliča iz Zagreba, s katerimi Radovljičani že dolgo sodelujejo, trenutno v dveletnem projektu Art@Heart (Earasmus+).In ker učenci iz Radovljice že tako dolgo pomagajo vrstnikom v Indiji, bodo obletnico delovanja šole z vsemi, ki jim stojijo ob strani, organizirali prav na OŠ A. T. Linharta.