Prevare

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. april 2018 / 19:58

Prekleti denar, 3. del

»Kadar sem se zazrla v polno steklenico pelinkovca, sem pozabila na grozljivo izkušnjo, ki me je popeljala na rob smrti. O operaciji, ki mi je rešila življenje, tudi Leonu nisem pripovedovala. Bilo bi mi zoprno, če bi mislil, da sem šibka in nebogljena. Ves čas je imel polne žepe denarja, pa nikjer ni delal. Rahlo posmehljivo se je obnašal do moje plače, ki niti ni bila tako majhna …«

Potem pa je Leon Meliti predlagal, da bi on prodal stanovanje, z izkupičkom bi kupil hišo, v katero bi se preselila. Nato pa bi to hišo, če bi bilo treba, adaptirala, jo opremila in na ta način pripomogla, da bi se hiša do polovice prepisala tudi nanjo.

Melita nadaljuje: »In res! Vsi so bili presrečni: njegovi starši in tudi babica! Trepljali so me po ramenih, prepričani, da je fant prišel k sebi zaradi mene in mojega dobrega vpliva nanj. Kupca za stanovanje v središču mesta ni bilo težko najti, ustrezne hiše v elitnem delu mesta pa prav tako ne. Žal še nisem imela službe za nedoločen čas, a smo tudi to uredili. Leonov prijatelj je pri neki tuji banki, kjer niso komplicirali, uredil vse potrebno. Pogoji za najem kredita so bili tako izpolnjeni. Leon mi je predlagal, naj ga vzamem, kolikor ga le lahko. Dejal mi je, da bo za naju bolje, če nama ostane gotovina. Za vsak slučaj. Da si bova lahko v življenju še kaj privoščila. Slepa, neumna, trapasta, kot sem bila, sem mu nasedla. Jokala sem od sreče, ko sva se končno vselila v hišo. Leon je tudi obljubil, da si bo našel kakšno ''resno'' službo.

Potem pa sem začela sitnariti, kdaj bova šla naredit prepis. Da bo hiša tudi moja. Obotavljal se je in odlašal. Zmeraj je imel cel kup izgovorov. Nekoč je naju obiskala njegova babica. Sam direktor doma, kjer je bivala, jo je z vozičkom vred naložil v kombi in dostavil pred naša vrata. Leonova babica je sicer bila v vnuka zagledana, da ni videla metra pred seboj, istočasno pa ni bila neumna. Med kosilom mu je postavila nekaj delikatnih vprašanj, na katera ni vedel odgovorov. Nazadnje je moral Leon z besedo na dan. Hiša, v kateri sva bivala, sploh ni bila najina, temveč je bila od njegovega prijatelja, tistega, ki je uredil vse potrebno za najem kredita! Tudi denarja od prodaje stanovanje je ostalo komaj kaj, saj je imel Leon nešteto dolgov, ki jih je moral tudi za ceno svojega življenja poravnati. Verjemite, ure, ki so sledile temu pogovoru, so bile morilske. Uničile so me tako psihično in materialno kot moralno. Vzela sem kredit za prazen nič, v roki pa nisem imela čisto nobenega dokaza. Leonom prijatelj se je delal neumnega, da ne ve, o čem govorim, ko sem pred njim padla na kolena in ga v solzah prosila, naj mi denar vrne. Z Leonom sva se na zelo grd in brutalen način razšla. Ko mu je v prepiru prekipelo, me je udaril s takšno močjo, da me je odneslo v steno, slika, ki je visela na njej, pa mi je padla na glavo in me ranila. V žalostnem in usmiljenja vrednem stanju sem se vrnila h ''gazdarici'', ki me je, dobra, kot je bila, vzela nazaj na stanovanje. Ostala sem brez vsega, brez prihrankov, brez tretjine plače. Kredit odplačujem še danes. Naslednje leto oktobra bom plačala zadnji obrok. V majhno zadoščenje mi je bilo, da je šel Leon ponovno sedet, spet zaradi neke goljufije. Enkrat samkrat sem šla mimo hiše, za katero sem bila prepričana, da je bila do polovice moja. V njej je živela mlada družina, ki se ji verjetno ni niti sanjalo, kakšno preteklost imajo zidovi, med katerimi bivajo. Sestri si nisem upala povedati, kaj se mi je zgodilo. Zelo bi me obsojala. Imela je urejeno življenje, dva otroka, dobrega moža, lepo službo. Že tako in tako mi je včasih, ko sva šli na kavo, brez pravega razloga očitala marsikaj, kar je o mojem življenju vedela, pa se ji ni zdelo prav.

Čez dobro leto, ko sem na Leona že malo pozabila, sem spoznala Damjana. Bil je stalen obiskovalec naše knjižnice. Umetnosti je bil predan z dušo in telesom. Veliko je bral, na vseh prireditvah, ki smo jih organizirali, je sedel v prvi vrsti. Počasi sva se zbližala, včasih sva šla na kavo. Nekoč me je povabil k sebi domov. Če po pravici povem, takšnega svinjaka, kakršen je bil njegov, v življenju še nisem videla. Začel mi je razlagati, da si kaj več s socialno podporo, ki jo prejema, niti ne more privoščiti. Do tistega trenutka nisem niti pomislila, da ima toliko časa na voljo zato, ker ni nikjer v službi. Iz hladilnika je izvlekel že narezano posebno salamo in slanino ter mi vse skupaj naložil na krožnik, češ jej, saj vem, da si lačna. Pa me je ves tek minil, saj sem hitro opazila, da je bilo veliko verjetnosti, da je tudi salamo, tako kot vse ostalo, prelizala njegova mačka, ki se je ves čas najinega pogovora smukala po mizi sem in tja. Ko me je nerodno poskušal objeti, sem se mu izmaknila. Potem pa me je kar naravnost prosil, ali imam kakšen evro odveč, da mu ga posodim. Položila sem na mizo desetaka in odšla. Doma bi se najraje butala z glavo ob steno, tako sem bila jezna nase! Kako to, da se zmeraj vtaknem le v propalice?! Sem res tako slepa in gluha, da že vnaprej ne vidim, s kom imam opravka?!

Odločila sem se, da bom moške pustila nekaj časa pri miru. Imela sem veliko časa in tako sem sprejela še več ponudb za pisanje za različne medije. Mnogim sem pomagala tudi pri iskanju materiala za seminarske naloge, tudi za diplomske naloge. Če sem seštela, kar sem zaslužila, niti ni bilo tako malo. Žal pa na kredit nisem mogla kupiti niti avtomobila, ker je bil stanovanjski obrok prevelik. A sem tudi za avto prihranila! Nisem se vdala! A leta so kar tekla, bližala sem se štiridesetemu letu. Drugi so imeli na tej življenjski prelomnici že vnuke, vikend na morju (tudi moja sestra), prepotovali so svet po dolgem in počez. Kaj pa jaz?! Nič od nič.

Nekega dne me je prešinilo, da bi začela iskati ženske, ki so podobno nasankale, kot sem jaz. Na nekem forumu sem objavila rahlo prilagojeno lastno zgodbo. Podnjo pa sem pripisala, da bi bila vesela, če bi se mi javile ženske, ki so imele podobne izkušnje. Nisem mogla verjeti! V enem tednu sta mi odpisali dve, čez kakšen mesec se mi je oglasil še neki moški. Srečali smo se in si izmenjali izkušnje. Kar dlake so mi šle pokonci, kako podobne zgodbe smo imeli! Vsi smo plačevali dolgoročne kredite za nekaj, kar ni bilo potem nikoli naše. Zelo žalostno zgodbo je imel tudi Boris. Leta 2008, ko je nastopila kriza, sta z ženo prodala hišo, on pa je vzel tudi kredit, da sta potem z denarjem rešila njeno firmo. V najtežjih trenutkih, ko sta imela komaj za kruh, je njegova žena navezala tesnejše stike s poslovnim partnerjem, ki je imel precej pod palcem. V pol leta se je rešila moža in obeh še mladoletnih otrok in se preselila k ljubimcu.

Seveda sem raziskovala še naprej. Pisala članke, kolegicam, ki so delale TV-oddaje, sem pogosto predlagala, naj se lotijo te ali podobne teme. Bilo je neverjetno, koliko razmerij v Sloveniji razpade prav zaradi denarja. Bilo mi je malo lažje, saj sem sedaj imela ob sebi tudi prijatelje, ki so imeli za seboj podobne izkušnje, kot so bile moje. Žal me je usoda spet udarila po prstih. Veste, ni vse zlato, kar se sveti. Marina, ena od teh, ki se mi je prva jokala na rami, kako jo je opetnajstil partner, je bila tudi svojega denarja vredna. Zapletla se je z Borisom, naivnež ji je verjel, nakar ga je obrala za lepo vsoto. Poskušala je tudi pri meni, a sem imela takrat pri sebi le okoli sedemsto evrov …

Ja, denar je prekletstvo. Naivnost pa še večje zlo. Ni mi pomoči. Obsojena sem na životarjenje. Vseeno pa upam, da se mi nekoč nasmehne sreča!«

(Konec)