Odvetnik

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

Pripeti se, da se včasih hčerka omoži brez vednosti staršev, potem pa od očeta prav tako zahteva doto. V takih primerih mora sodišče poiskati, ali so imeli starši res tehten razlog, da so poroko branili. Če ga niso imeli, morajo doto kljub temu izplačati.

In kaj se zgodi z doto po smrti moža ali žene? Dota je namenjena temu, da se v času zakonske zveze olajša drugi osebi življenje. Po smrti ene ali druge osebe pa ta prednost odpade.«

Ali o oporokah oziroma testamentih. O tej stvari je bilo veliko povpraševanje. Že kar na začetku sem napisal:

»Kdor zna pisati sam, mu priprava testamenta ne bo naredila nobenih težav.

Veljaven je vsak testament, ki ga bo zapisal zapustnik imetja sam in ga tudi lastnoročno podpisal. Tak testament ne potrebuje niti ene priče in vsaj imetnik pravice ga lahko napiše na skrivaj sam, tako da nihče ne ve, kdaj ga je napisal in kdaj podpisal. Pomembno pa je, da se na koncu testamenta osebno podpišeš, dodaš pa še kraj nastanka in datum zadnje tvoje volje. Taki testamenti se imenujejo lastnoročno podpisani testamenti.

Obstaja po možnost, da testament lastnoročno napiše druga oseba, ti pa ga samo podpišeš. V tem primeru je treba poiskati tri priče, ki s podpisi potrdijo, da je to res tvoja zadnja volja. Lahko pa se hkrati podpišeta samo dve osebi, tretja pa naknadno. Potrebno pa ni, da so priče seznanjene z vsebino testamenta, pač pa morajo samo vedeti, da so podpisovale tvoj testament.«

V Slovenskem pravniku sem se ukvarjal tudi s precej obrobnimi zadevami. Recimo, čigav je zaklad, ki ga nekdo nekje najde. Tedaj je veljalo takole:

»Kdor kjer koli najde zaklad, mora o tem takoj obvestiti gosposko. Če ga najde na svoji zemlji, je popolnoma njegov. Če ga najde na tuji zemlji, ga lastnik zemlje lahko do polovice odkupi. Če zaklad najdejo tuji delavci na tvoji zemlji, jim pripada polovico vrednosti zaklada. Če pa je delavce najel lastnik zemlje izrecno za to, da mu najdejo zaklad, delavcem pripada samo dnina ali plača.«

V Slovenskem pravniku pa je bilo še tisoč drugih pravnih zadev.

Končno je prišel zame izjemno pomemben dan – odprtje lastne odvetniške pisarne. To se je zgodilo 19. januarja leta 1884, se pravi, kmalu po novem letu. Načrtoval sem sicer, da se bo to pripetilo takoj 1. januarja, pa je papirnata vojska vse skupaj zavlekla za skoraj tri tedne.

Ob tem moram zapisati zelo pomemben podatek!

Moja odvetniška pisarna – prostor sem si najel na Turjaškem trgu – je bila komajda šesta na slovenskih tleh. Šesta! Toliko o avstro-ogrskih oblasteh in enakopravnosti narodov oziroma o enotnosti vseh ljudskih plemen, znotraj avstro-ogrskih meja!

Ob odprtju odvetniške pisarne sem se spomnil na tovrstne težave našega največjega pesnika. Rekel sem si:

»Dragi moj France, šele zdaj te razumem, kaj vse si moral pred menoj doživljati ti!«

Prostor moje pisarnice je meril le nekaj kvadratnih metrov. A imel je lepo lego, kajti v pisarno se je prišlo naravnost z ulice, pa tudi napis nad vrati je bil viden že od daleč. Bolj skromna je bila moja odvetniška pisarna od znotraj. Stene so bile gole, le  slika cesarja Franca Jožefa je visela nad pisalno mizo, pod njo pa je stala skromna knjižna polica. V sobi sem imel samo še pisalno mizo in dva stola. To pa je bilo tudi vse.

Kar se tiče pisalne mize, sem imel nič koliko kolobocij, da sem jo sploh lahko pripeljal iz Kranja. Odkupil sem jo namreč od gospoda Mencingerja. Bila je namreč njegova stara miza, spravljeno pa jo je imel na podstrešju. A bila je iz pravega hrastovega lesa, tako da je midva z mojim nekdanjim nadrejenim nisva mogla sama spraviti na plano. Zato sem najel tri močne možakarje, ki so to delo opravili zlahka, potem pa jo naložili na kmečki voz in odpeljali na železniški kolodvor. Tam pa se je zapletlo.