Na robu revščine

Tisti, ki se znajdejo na robu revščine, so skorajda v hujši stiski kot oni, ki ta prag prestopijo.

Radovljica - Ne le tisti, ki po pomoč redno hodijo na centre za socialno delo in humanitarne ustanove, ali morda celo takšni, ki so iz kakršnegakoli že razloga postali brezdomci (tudi takšnih je v Radovljici nekaj); vsak, ki mora prav vso svojo energijo vložiti v to, da preživi, je že na pragu revščine, je na podlagi dolgoletnih izkušenj pri delu s socialno ogroženimi prepričana direktorica Centra za socialno delo Radovljica Miloša Kos Ovsenik.

»Seveda imamo tudi pri nas brezdomce. Njihovo število se povečuje, a kljub temu ne gre za velike številke. Nekateri so brezdomci zato, ker so se zaradi različnih razlogov morali izseliti iz svojih stanovanj, spet drugi so se za tak način življenja nekako odločili sami. Na Bledu jih je več kot v Radovljici. Skupaj z občinami ponavadi poskušamo najti rešitev za vsak posamezen problem.«

A tista prava revščina, ki človeka doleti in ne izpusti iz krempljev, je ponavadi povezana z izgubo dela. »Poznam stereotipe, ki se širijo med ljudmi o tem, da eni dobro živijo na račun številnih podpor države. A sama se tako rekoč vsak dan srečujem z ljudmi, ki k nam prihajajo leta in leta ter postajajo odvisni od pomoči in se vedno znova sprašujem: Je to življenje, kakršnega bi si človek izbral, želel? Verjamem, da bi si večina sredstva za življenje želela ustvarjati s svojim delom, saj vsi vemo, da je prav ustvarjanje pomemben del človekovega zadovoljstva. Zato skušamo vse, ki se po pomoč obrnejo na center za socialno delo, vzpodbujati k aktivnostim in jim omogočiti, da se ponovno vključijo na trg delovne sile.«

Kot pravi Kos Ovsenikova, so pogosto tisti, ki se znajdejo na robu revščine, skorajda v hujši stiski kot oni, ki ta prag prestopijo. Najrevnejšim pomagata država in občina, tisti z roba se morajo nekako znajti sami. »Nekdo, ki ostane brez službe – in če je še brez izobrazbe, je situacija še toliko slabša - se znajde v hudi stiski. Pa se vendarle mnogi ne obrnejo na nas, ker jim je enostavno težko prositi za pomoč. Zato ljudi skušamo spodbuditi, da pridejo k nam. Če ne moremo pomagati sami, jih lahko vsaj usmerimo v programe in aktivnosti, ki so jim dosegljivi. Seveda pa takrat, ko presodimo, da gre v kakšnem primeru za zares hudo stopnjo ogroženosti, sami ukrepamo po uradni dolžnosti.«