Moški ne jočejo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 15. april 2018 / 12:12

Malo smo že pozabili, da je v naši neposredni bližini še pred dvajsetimi leti divjala vojna. Se je zahodni Balkan od te vojne že umiril? V naše kinematografe je pravkar prišel film, ki to vprašanje prikaže na umetniški način …

Psihodrama v hotelu

Film z naslovom Moški ne jočejo je celovečerni igrani prvenec režiserja Alena Drljevića. Nastal je v koprodukciji Bosne in Hercegovine, Slovenije, Hrvaške in Nemčije, posnet je bil v 18 snemalnih dneh v enem od hotelov, ki so bili zgrajeni za zimske olimpijske igre Sarajevo 1984. V tem hotelu v času zunaj sezone skupina veteranov različnih narodnosti in veroizpovedi na pobudo mirovne organizacije predeluje svoje travme na način, ki mu stroka pravi »psihodrama«. Gre torej za filmsko iskanje odgovora na vprašanje, kaj se dogaja v ljudeh, ki so vojno preživeli. Psihiatri govorijo o posttravmatski stresni motnji (PTSM). Kaj pa o tem pravi filmski režiser? »Res je. Na zunaj je videti, kot da je bila vojna že zdavnaj in se je komaj kdo še spominja – govorim lahko predvsem za Bosno in Hercegovino, ker tam živim, ampak mislim, da je tudi na Hrvaškem in v Srbiji podobno. Dejstvo je, da se vsi še vedno ukvarjamo s posledicami vojne: ne samo s tem, kar se dogaja v nas, ampak tudi s tem, kar se dogaja okrog nas – v medijih, v politiki. Najhuje je to, da politiki to vojno še vedno izkoriščajo za grožnje z možnostjo novih konfliktov, za manipulacijo in doseganje lastnih ciljev. Zaradi tega si javnost ne more zastavljati pravih vprašanj, vprašanj, ki se tičejo korupcije, revščine, izobraževanja ... Vedno se tema takoj preusmeri na nacionalna in verska vprašanja, torej na popolnoma iracionalne stvari. Če je ljudi strah, je z njimi lahko manipulirati. To je po mojem mnenju največji problem. Po drugi strani pa seveda ogromno ljudi živi s PTSM, čeprav mnogi sploh ne vedo, da to motnjo imajo – še posebej v Sarajevu. Mesto je bilo oblegano in redno bombardirano dolga štiri leta; večina ljudi, ki so bili takrat tam, imajo vsaj blagi PTSM, ne glede na to, ali so bili vojaki ali civilisti. V Srbiji je težava v tem, da država uradno niti ne priznava, da je bila v vojni, da je v njej sodelovalo vsaj 500 tisoč ljudi. Kako naj ljudje torej dobijo benificiran staž in zdravljenje, ki ga potrebujejo, če država niti ne registrira njihove stiske? Vem, da je to ogromna težava za srbske vojne veterane. Na Hrvaškem je položaj nekoliko boljši, a prav tako vem, da ima zelo malo ljudi benificiran staž in da resnični vojni veterani zelo težko živijo.« / Zgodba se dogaja v hotelu, kjer poteka »delavnica« za veterane s PTSM. »To je hotel Bistrica na Jahorini, ki je bil zgrajen za olimpijske igre leta 1984; imel sem ga pred očmi, ko sem pisal scenarij. V etapi predprodukcije smo iskali tudi druge hotele in lokacije, ampak na koncu sem dojel, da potrebujemo prav Bistrico. Hotel sicer ni tako odmaknjen od sveta, kot se zdi na filmu: obstajajo tudi okoliški objekti, ki jih namenoma nismo posneli. Klavstrofobičnost, zaprtost hotela, ki ponazarja zaprtost ljudi v njihove lastne travme, ima protiutež v prostranosti in miru narave, ki ga obdaja; zaradi nje film lahko zadiha.« Zanimiva je tudi režiserjeva razlaga naslova filma. »Patriarhat je del tradicije na Balkanu – no, ne samo na Balkanu, ampak po vsem svetu še velja, da so moški tisti, ki morajo biti močni, ki morajo braniti čast države, naroda, vere, družine ... To je v resnici zelo težko breme, ki ga morajo ljudje prenašati. Jasno, da so tudi moški ranljiva bitja, bitja s čustvi, ki jim patriarhat ne pusti na plano. Naslov filma je seveda ironično preizpraševanje stereotipov: moški jočejo, pa še kako. Najzanimivejše se mi je zdelo, ko je neka gledalka po projekciji na sarajevskem filmskem festivalu komentirala, da se ji je zdel Moški ne jočejo feminističen film …« (Vir: Ana Jurc, MMC RTV SLO)

Madžarsko čisti Orban

»Pozivam vas, da sprejmete veliko, skupno odločitev, da migrantom ne bomo dovolili vstopa na Madžarsko in da zaščitimo deželo.« Tako je madžarski premier Viktor Orban tik pred volitvami izigral glavni adut svoje zmage. Fidesz je v 199-članskem parlamentu osvojil 133 sedežev. Volilna udeležba je bila skoraj 70-odstotna. Pomenljivo je tudi, kateri politiki so Orbanu za zmago prvi čestitali: Francozinja Le Penova, Nizozemec Wilders, Srb Vučić, Evropska ljudska stranka (EPP) in – Janez Janša.

Kratki in jedrnati Kurz

»Zakrivanje majhnih otrok ne sme imeti prostora v naši državi.« S temi besedami je avstrijski kancler Sebastian Kurz razložil zakonsko prepoved nošenja naglavnih rut v javnosti. Prepričan je tudi, da bodo z novim zakonom omejili spolno diskriminacijo deklet in preprečili razvoj »marginaliziranih vzporednih družb« v Avstriji.