Da ne bomo pozabili hoditi

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Kamnik / sreda, 11. april 2018 / 09:06

Moj znanec se to pomlad pri svojih petintridesetih uči hoditi. Ne, ni imel nesreče in ni bolan, pravzaprav je zelo aktiven in uspešen športnik (kolesar), a vse pogostejše bolečine v mišicah in sklepih so ga pripeljale do fizioterapevta, ki je ugotovil, da njegove težave izvirajo iz tega, da ne zna hoditi. Pravzaprav ne more, saj se mu zaradi neaktivnosti v zgodnji mladosti niso dovolj razvile in učvrstile za hojo potrebne mišice in vezi, in ker mu hoja ni šla, se ji je izogibal in stvari le še poslabševal. Zdaj zavestno krepi potrebne mišice in hodi z glavo; dobro mu gre in morda bo celo nadoknadil zamujena leta, ko bi lahko hodil z veseljem, in ne z bolečinami.

Kdo bi si mislil, da bomo iz tako preproste stvari, kot je hoja, začeli delati takšno znanost. In celo projekte. Če smo se na ravni občin in države v preteklih letih in desetletjih aktivno posvečali načrtovanju avtocestnega križa, drugega železniškega tira, kolesarskih povezav, čim bolj dostopnega javnega prevoza …, se zdaj z znatno pomočjo evropskega denarja hoji, kar je skladno z naraščajočo zavestjo o pomenu okolju prijazne mobilnosti. Pa tudi s tem povezanega zdravja.

Občina Kamnik se je kot pilotna občina lani pridružila mednarodnemu projektu CityWalk, v okviru katerega bodo med občani spodbujali pešačenje po mestu. Med ključne vsebinske aktivnosti so si zadali izdelati vodnik o načrtovanju pešačenja. Pripravili bodo izobraževanja za ozaveščanje javnosti, izdelali lokalne načrte za pešačenje, spletno aplikacijo za merjenje pešačenja … Ključni cilj projekta je do konca maja prihodnje leto izdelati »metodologijo ter orodja za pešačenje«, nato pa vse skupaj ponuditi politiki, ki naj bi izsledke implementirala v realnost. »Sprva moramo identificirati ovire – so to procesne, infrastrukturne ali miselne. Planskih dokumentov o pešačenju Slovenija še nima, tudi (še) ne vseh potrebnih znanj. A mesta je spet treba narediti hodljiva. Cilj projekta torej mora biti trajnosten, gre za proces, pot, s katere ne bo vrnitve …,« je bilo med drugim slišati na nedavnem srečanju sodelujočih deležnikov projekta.

Vse povezano s projektom se sliši zapleteno, a gre le za to, da bi občane spodbudili k (vnovičnemu) pešačenju – ne rekreativnemu, pač pa takšnemu po vsakdanjih opravkih. Do trgovine, službe, šole ... To, kar je bilo še ne tako dolgo nazaj nekaj samoumevnega.

A ob razmišljanju, da je hoja edina človeku naravna oblika gibanja in da to pa res vsi znamo, pomislim na znanca iz uvoda (in ne, še zdaleč ni edini, ki ne zna hoditi). Prav zaradi takšnih so tovrstni projekti še kako pomembni in le želimo si lahko, da ne bo tudi ta končal v kakšnem predalu.