Putinova Rusija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 24. marec 2018 / 09:43

Rusija je z Zahodom v napornem in dostikrat tudi konfliktnem razmerju že sto let, od oktobrske revolucije naprej. Krivda za to ni samo na ruski strani, eden od razlogov je tudi zahodnjaško nerazumevanje ruskih posebnosti …

Putin vse močnejši

Slovensko nerazumevanje Rusije je sicer precej pod zahodnim povprečjem, a kar nekaj ga premoremo tudi mi. Zato prisluhnimo novinarju Andreju Stoparju. Je velik poznavalec Rusije, kjer je bil osem let dopisnik RTV Slovenija. Kako vidi Putina in njegovo vlogo? Je minulo nedeljo (18. 3.) znova izvoljeni ruski predsednik res tako »enigmatičen«? »Če spremljate Putina in razvoj njegove politike, pravzaprav ni tako enigmatičen. Je dokaj predvidljiv in se drži začrtanih smernic. Res pa je, da imamo lahko težave z definicijo njegove ideološke usmeritve, še posebej če se naslanjamo na standardne predstave političnih ideologij. Putin je človek, ki izvira iz sovjetskega sistema. Še več, iz njegovega 'najtršega' dela, saj je bil podpolkovnik KGB. Ves čas se sklicuje na državniško tradicijo Rusije in na kontinuiteto s Sovjetsko zvezo, obenem pa ni privrženec komunistične ideologije. Zunanjemu opazovalcu je to morda težko razumeti. Putin je konservativen politik, po standardni delitvi bolj desen, gotovo ne lev. Združuje vlogo religije in Pravoslavne cerkve v ruski družbi z etatizmom, podedovanim iz sovjetskih časov. Poudarja državo, njeno veličino in moč.« Če primerjamo Sovjetsko zvezo v letih njenega razpadanja okrog 1990 in Rusijo pod Putinom 2018, se zdi, da je ta znova grožnja Zahodu. »Ob zadnjih informacijah o novih oblikah orožja, ki ga premore Rusija kot jedrska sila, jo bo Zahod težko razumel drugače. Po razpadu Sovjetske zveze je Rusija v regiji skušala obdržati vpliv, ni pa vojaško posegala zunaj meja. V tem pogledu je bila prelomna kratka avgustovska vojna v Gruziji oz. Južni Osetiji leta 2008. Krim ni bil samo 'izlet', ampak zelo spretno izvedena akcija, s katero so povsem prekršili pravila mednarodnega prava, na katerega se Rusija sicer zelo rada glasno sklicuje. Je pa upravičila pričakovanja zelo velikega dela svojih državljanov, ki nikoli niso mogli razumeti, da Krim ni več del Rusije. To vprašanje je bilo po razpadu Sovjetske zveze stalnica. Putin ga je dobro razumel, obenem pa je leta 2014 želel Zahodu pokazati, do kod lahko gre s svojo politiko in vplivom. Kar zadeva odnose z Zahodom, se zdi, da je po razpadu Sovjetske zveze nastal nesporazum. Rusija je takrat preživljala izjemno težko obdobje. Gospodarstvo je bilo v razsulu in so ga skušali reformirati s t. i. šokterapijo. Politični sistem se je vzpostavljal na novo. Kratko obdobje v prvi polovici devetdesetih let je bilo eno redkih v zgodovini, ko je bila ruska zunanja politika izrazito prozahodno naravnana. V zgodnjem Jelcinovem obdobju so bili številni prepričani, da Rusija lahko postane in mora postati demokracija zahodnega tipa. Zgovorna je epizoda, o kateri je v svojih spominih pisal nekdanji ruski premier in zunanji minister Jevgenij Primakov, namreč kako je tedanji ruski zunanji minister Andrej Kozirjev nekdanjega ameriškega predsednika Richarda Nixona spraševal za nasvet, kaj naj Rusija stori za lasten razvoj. Še nikoli v zgodovini se ni zgodilo, ne prej ne pozneje, da bi ruski zunanji minister na tak način iskal nasvete tujega državnika. Na Zahodu se je izoblikoval pogled na poraženko, ki prehaja v območje zahodnega vpliva. Že leta 1996 se je pokazalo, da to ne drži. Čeprav je bil Boris Jelcin še zmeraj na oblasti, se je ton ruske zunanje politike, takrat že s Primakovom na čelu ruske diplomacije, spremenil. Rusija želi biti velesila, suverena, mogočna, velika država, ki se jo mora v mednarodnem prostoru spoštovati in slišati. In v tem pogledu je pričakovano, da je Zahod v ruskih očeh vedno sovražen in Rusija vedno nasprotnica Zahoda.« (Vir: MMC RTV SLO) Kaj bi bilo treba storiti, da bi se Rusija in Zahod spet bolje razumela? To bi bilo gotovo v korist obeh strani, a zdi se, da si ne ena ne druga tega sploh ne želi, vsaj nekateri odločujoči krogi ne.

Kdo je lastnik tega sveta?

»Vsak obiskovalec iz vesolja bi ob enem samem pogledu na ta planet zahteval razgovor z 'lastnikom'.« To je izjavil sloviti ameriški pisatelj William S. Burroughs (1914–1997). Se strinjam, a brž vprašam: Kdo pa je lastnik tega sveta? Jih ni (pre)več? Si sploh želimo, da bi bil gospodar samo eden in bi ga morali vsi ubogati? Po mojem si tega sploh ne želimo.

Burgerji in bagete

V Franciji so ljubitelji baget šokirani: lani so prvič v zgodovini prodali več burgerjev kot priljubljenih klasičnih sendvičev s šunko in maslom. Natančneje: prodali so 1,5 milijarde burgerjev in »samo« 1,2 milijarde klasičnih sendvičev v bageti. Hm ali ham?