Malo domačega česna

Potrošniki zadnje čase vse bolj povprašujejo po domačem česnu. Na Gorenjskem je okrog deset pridelovalcev, od katerih ga vsak prideluje na vsaj desetih arih površine.

Kranj – »Če je pri vrtninah samooskrba v Sloveniji le 30-odstotna, je pri česnu še bistveno nižja. V trgovinah prevladuje uvožen česen, zlasti s Kitajskega ter iz Španije in Italije, doma pridelanega pa je zelo malo. Ker ga je zelo težko skladiščiti preko zime, ga je v trgovski ponudbi še največ od konca poletja pa do zgodnje zime,« ugotavlja Robert Golc, terenski kmetijski svetovalec v Kmetijsko gozdarskem zavodu Kranj, ki teoretično znanje o vrtninah združuje tudi s praktičnimi izkušnjami, saj na kmetiji svojih staršev na Spodnjem Brniku tudi sam prideluje česen, poleg tega pa še čebulo, zelje, krompir, jagode ...

Koliko česna pridelujemo v Sloveniji, ni natančnih podatkov, zanesljivo pa ga je največ (približno dvajset hektarjev) v Prekmurju. »Na Gorenjskem je okrog deset pridelovalcev, ki ga pridelujejo več kot deset arov, a noben ga nima več kot pol hektarja. Vsi skupaj ga pridelujejo na površini okrog pet hektarjev,« ocenjuje Robert Golc in dodaja, da je bistveno več jesenskega kot spomladanskega česna. V ponudbi je seme domačih sort – ptujski jesenski in ptujski spomladanski česen pa tudi seme iz drugih evropskih držav, predvsem francoske in španske sorte. »Ukrepi skupne kmetijske politike bi morali v prihodnjem programskem obdobju 2014–2020 zagotoviti večje finančne spodbude tudi za razvoj pridelave vrtnin, saj je dvig samooskrbe z vrtninami ena izmed prioritet slovenske kmetijske politike. Sredstva bi bilo treba nameniti za zagon domače semenske pridelave, s čimer bi zagotovili dovolj kakovostnega, neokuženega semena, še zlasti semena domačih sort, po kakršnih tudi potrošniki vse bolj povprašujejo. Ker je v Sloveniji veliko lokalnih avtohtonih sort, med njimi poleg ptujskega tudi bloški česen, ne bi bil problem vzgojiti dobre domače sorte – a ne v enem letu, ampak v daljšem obdobju,« pravi Robert Golc in poudarja, da nekatere tuje sorte sicer dajejo dobre pridelke, a lahko prinesejo tudi težave.

Česen je »mislil«, da je zima

»Letos se je pojavil problem pri sortah iz južne Evrope, ki so prilagojene na toplejše podnebne razmere in ne prenesejo temperaturnih nihanj, kakršne so bile v Sloveniji junija, ko je dnevna temperatura s 30 stopinj Celzija padla na vsega 15 stopinj. Česen je takrat »mislil«, da je nastala zima, in je kasneje ob ponovnem dvigu temperatur začel spet rasti. Da bi pridelovalci preprečili rast, ni bilo možno čakati na tehnološko zrelost, ampak so ga morali prej pospraviti, s tem pa so si nakopali več težav s sušenjem,« pojasnjuje Golc in dodaja, da letos razmere za pridelovanje česna niso bile najboljše. Pozimi je bilo veliko padavin in tudi snežna odeja je dolgo prekrivala tla, tako da so nekateri pridelovalci imeli probleme s talnimi boleznimi, ki so povzročale gnitje semenskega česna v tleh. Rast se je spomladi začela približno en mesec kasneje kot običajno, koreninski sistem se je razvil slabše, posledica se je pokazala v počasnejši debelitvi strokov. Za zatiranje bolezni in škodljivcev česna je v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami na razpolago malo fitofarmacevtskih sredstev, kar je po eni strani dobro, saj je pridelava bolj okolju prijazna, po drugi strani pa tudi slabo, saj je izpad pridelka večji.

Česen, ki je junija zaradi temperaturnih nihanj začel znova kaliti, so pospravili že ob koncu meseca ali pet do deset dni prej kot običajno, druge sorte sredi julija. »Pomembno je, da ga pospravimo v pravem času. Če se glavice začnejo odpirati, je že prepozno. Takšen česen je sicer uporaben, a navzven ni lep in se mu zmanjša tržna vrednost. Potrošniki so se navadili na kitajski česen, ki ima vedno zaprte glavice,« pravi Robert Golc in doda, da je brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev težje pridelati česen, ki bi bil idealen po videzu.

Še veliko ročnega dela

Pri pridelavi, spravilu in skladiščenju česna je še veliko ročnega dela. »Iz zemlje smo ga tudi na naši kmetiji izkopali z dvovrstnim izkopalnikom za krompir. Na Gorenjskem namreč nihče od pridelovalcev nima za pridelovanje in spravilo česna specialne mehanizacije. Za vse bi bila dovolj ena linija – sadilec, okopalnik in kombajn, vendar bi naložba v to znašala vsaj petdeset tisoč evrov, kar je veliko glede na to, da se stroji rabijo le nekaj dni na leto,« pove Robert Golc. Po izkopu česen približno en mesec sušijo na zračnem mestu. Najbolj zamuden, a tudi najbolj učinkovit način sušenja je spletanje v kite. Starejši jih še znajo delati, med mladimi pa je tega znanja vse manj.

Ko Roberta vprašamo, kolikšen je v Sloveniji hektarski pridelek, pravi, da se giblje od tri do pet ton na hektar, a to velja za sveži (in ne posušeni) česen, ki je posejan za strojno obdelavo, torej z večjo medvrstno razdaljo.