Rano otroštvo

Ankica in njenih tristo sorodnikov, 1. del

Ankica bo konec novembra stara devetdeset let. O tem, ali bo takrat še živa in bo lahko upihnila svečke na torti, ne razmišlja. Živi za danes in za to, da s svojo »cimro«, s katero si deli sobico v domu za starejše, spije kavo, nahrani ptice z jabolčnimi pečkami, naredi s hojco petdeset korakov po hodniku v eno smer in še enkrat toliko v drugo.

»Oporoke nisem delala in je tudi ne nameravam. Zakaj le? Tako in tako nič nimam. Vsak od petih otrok mora nekaj primakniti, da lahko zadnje dneve življenja preživljam na varnem. Raje niti ne pomislim, kako hudo bi bilo, če bi bila doma: stopnice, štedilnik na drva, prevelika oddaljenost od vasi. Če bi se mi kaj zgodilo, nihče ne bi vedel,« je razlagala Ankica.

Otroci so razkropljeni po Sloveniji, dva živita v tujini. Obiščejo jo, ko imajo počitnice. Se pa z njimi pogovarja po Skypu. Na mizi ima prenosni računalnik in ponosna je nase, ker ga zna usposobiti sama. Marsikatera od strežnic, ki kdaj pa kdaj pomoli glavo skozi vrata, nima pojma, kako ga zagnati.

Njen oče se je rodil leta 1888, mama pa dvajset let kasneje, leta 1908. Očeta so poznali daleč naokoli, ker je bil cerkveni ključar, vodil pa je tudi različna božjepotna romanja. Na enem od teh je svojo ženo tudi spoznal. Kot vojak je služil v prvi svetovni vojni. V borbi je bil ranjen, dobil je strel v glavo. Nikoli ga niso operirali, s kroglo v lobanji je dočakal visoko starost.

»Mama je bila zelo lepo dekle. Oče, ki je bil od nje malo starejši, se je tega zavedal. Ves čas je pazil nanjo in četudi smo bili zelo verna družina, se je pogosto spozabil in preklinjal kot cigan, če je opazil, da se kakšne moške oči predolgo zadržujejo na njej. Mama je rodila najmanj petnajstkrat. Točnega števila rojstev ne poznam, saj je nekaj bratcev in sestric umrlo do prvega leta starosti. Jaz sem bila sedmi otrok, ki je preživel. Mama je ob vsaki nosečnosti izgubila kakšen zob, in četudi je bila pri štiridesetih brez njih, je bila še vedno zelo lepa ženska.

Enkrat samkrat se spomnim, da so enega od otrok peljali k zdravniku. To se je zgodilo, ko je hudo zbolel najstarejši brat Zorko. Imel je visoko vročino, bolel ga je vrat. Oče je vpregel konja in ga odpeljal več kot petdeset kilometrov daleč, v bolnišnico. Žal je brat tam umrl. Rekli so, da se mu je zastrupila kri. Moj sin, ki je zdravnik, pa pravi, da je imel meningitis, pa zdravniki tega niso opazili.

Moram tudi povedati, kako sem prišla do svojega imena. Moja mama je želela, da bi bila Justa. Imela je prijateljico s tem imenom, ki ji je ob težavah, ki jih v njenem zakonu ni bilo malo, zmeraj stala ob strani. A so me potem nesli h krstu ravno na dan svete Ane. Je rekel župnik, da me za Justo že ne bo krstil, pa sem potem postala Ana, po domače Ankica.

Moje otroštvo ni bilo nič posebnega. Vsako leto se je rodil nov otrok, ko sem bila stara štiri leta, sem že postala njihova pestrna. Oče je bil zelo redko doma. Pomagal je župniku na cerkvenem posestvu, domače njive pa je zanemarjal. Mama je bila deklica za vse. Spominjam se, kako je rodila Milico, mojo sestrico. Ulegla se je v razor, mene je poslala po sosedo, a ko sva se vrnili, je otrok že ležal v njenem naročju. Na maminem obrazu ni bilo nobene sreče, nobenega veselja. Eno samo trpljenje!

Nekoč ko smo imeli v fari birmo, je ata sklenil, da se bo fotografirala tudi naša družina. A to je bilo lažje reči kot storiti! Nismo imeli primernih oblek, čevljev pa sploh ne. Tudi omara, v kateri je hranila oblačila mama, je bila na pol prazna. Potem pa so nam priskočili na pomoč bližnji sosedje. Tudi mama je dobila lepo, novo ruto. Kar žarela je v njej! Spominjam se svoje oblekice. Bila je bela s predpasnikom. Na njem so bile temno modre pikice. Ker zame niso našli čevljev, me je ata vzel v naročje in s tem zakril to očitno pomanjkljivost.

Pri nas ni bilo v navadi, da bi tudi deklice obiskovale osnovno šolo. A sem vseeno bila ena tistih srečnic, ki jim je to uspelo. Žal so mi na prvi razred ostali zelo trpki in grdi spomini. Imeli smo učitelja, ki nas je pogosto zelo surovo tepel. Sedela sem v prvi vrsti in njegova palica me je ''našla'' skoraj vsak dan. Pa ne zato, ker bi bila poredna, temveč zato, da ''poredna ne bi postala''.

Vstajala sem že ob pol petih, šla z mamo v hlev, potem pa sem nahranila tri mlajše sestrice in bratca. Ko se je mama vrnila iz hleva, sem odgnala na pašo še kravico. Včasih sem se vrnila domov premočena do kože. Edini, ki je imel dežnik, je bil ata. Vendar je nanj pazil kot na punčico svojega očesa.

Imela sem zelo lep glas, zato sem morala peti tudi v cerkvenem zboru. Pa se ne bi pritoževala, če bi bile zime bolj mile in ne tako hladne! Mama mi je ovila drobni nogici s toplimi volnenimi šali. Obula sem njene čevlje, ki so mi bile za več številk prevelike. Pevci smo morali biti na koru vsaj pol ure prej, preden se je začela maša. Morali smo še malo povaditi. Domov sem se vrnila kot ledena sveča. Sredi najhujšega mraza me je mama nagnala v sneg. Bosih nog sem tekla dvakrat okoli hiše. Res je pomagalo. Nikoli se nisem prehladila.

Ko so v bližini naše vasi začeli graditi železnico, smo si tudi v naši družini malo opomogli. Za delavce je mama pekla kruh, s sestro pa sva ga nosili pod breg, kjer so zgradili več barak za bivanje, ter jim ga prodajali. Lepega majskega dne pa se je zgodilo nekaj strašnega. Ženske, ki so šle k jutranji maši, so ob cesti, v grmovju, našle okrvavljeno truplo deklice. Marjanco sem zelo dobro poznala. Imela je komaj štirinajst let, tudi ona je bila zala, morda za spoznanje preveč drzna in objestna. Neznanci so ji storili silo, posilili so jo. In to večkrat. Ne samo spredaj, tudi zadaj. Po telesu so jo pogrizli kot stekli psi. Prišli so orožniki, hodili so od hiše do hiše in iskali krvava moška oblačila. Končno se je eden opogumil in jim predlagal, naj storilca poiščejo med delavci, ki so gradili progo. Za predrzne besede so ga orožniki grdo pretepli, storilca pa niso nikoli odkrili.

Na vasi je živela neka Angela, ki pa so jo klicali Carica. Menda zato, ker naj bi naokoli govorila, da jo je zaplodil sam Franc Jožef, ko je njena mama služila na Dunaju. Ni bila poročena, vedelo pa se je, da so pri njej našli zadovoljstvo številni moški iz vasi. Imela je samo enega otroka, sina, ki je bil bolj počasne pameti. Menda ji ga je zaplodil ded, četudi je on to tajil. Carica ni nikoli hodila v žernado, lišpala se je in čakala kar doma, da jo je kdo obiskal pri zadnjih vratih. Nabirala je zelišča, delala različne zvarke, najbolj pa smo jo poznali po tem, da je pripravljala lepo dišeča mila. Vanje je vmešala materino dušico. Nekoč sem enega dobila za rojstni dan. Nisem se ga upala porabiti, raje sem ga hranila v škatli z robci in nekaj spodnjega perila. O, kako lepo je dišalo! Kljub temu da je nikoli nismo videli slabe volje, se je nekega dne obesila. Truplo je našel njen desetletni sin. Ne morem povedati, kako je začel tuliti, in to sredi noči. Potem pa je župnik ukazal, naj zanj poskrbi moj oče. Ni nam bilo lahko. Fant je bil nevzgojen in nas, dekleta, je zalezoval noč in dan. A ga je oče s palico toliko časa ''vzgajal'', da ga je zlomil. Po tistem je pridno delal na polju in tudi v hlevu je bil uporaben.«

(Nadaljevanje prihodnjič)