Šepetalnica za veter (21)

Vasilij doslej ni kaj prida verjel v duhovna razodetja, posvečene kraje ali mistične odseve. Pa ne da ne bi nikoli imel občutka, da je svetost prisotna v človeku ali pa kot taka sama del sveta. Prej mu ni bilo mar za take stvari. Prižiganje sveč v cerkvah, kamor ga je kot otroka ob praznikih vodila mama, se ga je dotaknilo le toliko, da je imel občutek, da sodeluje v zaroti. Kajti, Bog ne daj, da bi ded izvedel za to. Zarohnel bi huje kot zaradi po nerodnosti razbitega krožnika ali kakšne otroške poniglavosti. Sicer pa je Vasilij tudi kasneje, ko se je v študentskih letih poglabljal v svete knjige, tako, že zaradi osnovne izobrazbe, še svetopisemska besedila odpravil kot slabo napisane pravljice, nad novodobno duhovnostjo pa je sploh vihal nos. Še otroci cvetja se ga niso zares dotaknili, njihove ideje so bile daleč od njegovih idealov. Že zgodaj si je zgradil trdno podobo o svetu, ustvaril svojo podobo vesolja, se bolj zanimal za znanstvene teorije o njegovem nastanku, kot da bi razglabljal o svetem počelu ali čem podobnem. A ko je zdaj stal pred pročeljem lesene hišice, kot jo je kasneje sam pri sebi poimenoval, ga je obšlo nenavadno spoznanje, da se je zamajalo njegovo prepričanje. Še vedno je bil na kolenih, le da ni več sklanjal glave. Visoko se je zravnal in gledal naravnost predse.

Ta skrivnostna zamaknjenost je trajala le nekaj trenutkov, počasi je vstal in si otresel hlače, nejevoljno otresal sneg in se jezil zaradi mokrote, ki se mu je razlezla po nogah. Spet je bil le radovedni novinar, potlačil je svoje nenavadno doživetje, premočno se ga je dotaknilo, da bi se zdaj hotel ukvarjati z njim. Potem bom razmislil o tem, je z obema rokama zgrabil odlog, vsaj za zdaj utišal vse skupaj. Skorajda nejevoljen je brcnil v kup snega, le za razgreto domišljijo je šlo, napojena je bila z vsemi podatki, ki jih je že v Moskvi nabrkljal o hišici: objekt, ki so ga ruski ujetniki zgradili s prostovoljnim delom, želja, da se poklonijo mrtvim tovarišem, stolpiča v slogu ruskih baročnih kupol, ob njej kamnita piramida z napisom Sinovom Rusije. Kakšen trap sem, po kolenih sem se vlačil po zasneženih stopnicah kot kakšen poblazneli vernik, se je ozmerjal, ko je z desnico pogladil vrata, kot da bi se z dotikom nečesa otipljivega dokončno vrnil nazaj v resničnost. Brž je napravil nekaj fotografij, se odmaknil nekoliko nazaj, preveril napis na piramidi, iznenada zadovoljen, kot da je vse tako, kot mora biti. Ne nazadnje, koliko spomenikov in grobišč pa je že videl v svojem življenju, eden več ali manj, tudi taka so bila med njimi, ob katerih so valovile smreke, tudi taka so bila, ki so kot čuvarji mrtvih stala ob hrupnih cestah. A res je, da je samo eden tak, ki ga je skoraj pol stoletja spremljal samo kot spomin na dedovo razkritje. Ob tej misli se je dokončno pomiril, za nič drugega ne gre pri celi stvari, kot da si je izpolnil davno željo, zdaj lahko na vse skupaj pogleda le še iz praktične stvari, napravi še nekaj fotografij, iz Katarine izvleče še kakšen podatek, da bo njegov članek imel rep in glavo, na vse ostalo lahko pozabi. Kaj ga briga za deda, človek je mrtev, okostnjak kot tale okostja, zakopana v zemljo, doletelo ga je pač kasneje, saj vsakega enkrat doleti.

Najbrž bi se Vasilij za vedno zadovoljil s to odločitvijo, če mu ne bi iz žepa padla kuverta. Preden se je lotil fotografiranja, jo je nerodno zatlačil v žep, zdaj pa je izdajalsko obležala pred njegovimi nogami. (se nadaljuje)