Ni tako, kot je videti

Resničnost, dejansko stanje nekega dogodka ali doživljanje ljudi je skoraj vedno zelo drugačno, kot je videti na prvi pogled. Po televiziji nam prikazujejo razne pripetljaje, ko pa jih od blizu spoznamo, pogosto opazimo, da so podatki najmanj pomanjkljivi. V reklamah se vsi smejijo in izkazujejo življenjsko srečo zaradi nove zobne kreme, kreme za britje, novega imena damskih vložkov … Kako preprosto bi to bilo, kajneda! Na Facebooku ljudje objavljajo lepe kraje, ki so jih obiskali, kaj so dobrega jedli in kako so bili ves čas veseli in zadovoljni. Ne vem, od kod jim potreba, da vsemu svetu razkazujejo zasebno življenje. Pravzaprav drugim ljudem naše zasebno življenje manj pomeni, kot si mi sami predstavljamo. Mi bi le radi pokazali, da smo ves čas odlično, v dobri kondiciji, ves dan se smejimo, sploh kadar potujemo, pa je evforija prisotna 24 ur na dan. Slavni igralci se zelo srečno in pompozno poročijo, kmalu pa se na tiho in nesrečno ločijo. Lepotice tega sveta se smehljajo v fotoaparate, pripovedujejo, da so najbolj srečne, ker so jih prepoznali kot lepe in najlepše. Sem in tja nato katera od jih naredi samomor, ker ne zdrži tega pretvarjanja. Pred kamerami se jih veliko smehlja, ko pa ugasnejo kamere, se pokaže, kdo v resnici so in v kakšni notranji kondiciji so. Podobno je na zabavah. Tam je vse lepo in čudovito. Čvekamo, se smehljamo in si zatrjujemo, kako nam gre dobro. Dodatno je vse skupaj zamegljeno, kjer je prisotno več alkohola, kot je le dodatek k hrani. Kaj pa imamo dejansko, se pokaže, ko pridemo sredi noči domov – ali smo sprejeti ali okarani, ali se s partnerjem stisneva, si rečeva, dobro je, da sva skupaj, ali pa se obrneva vsak na svoj konec postelje.

Na običajno vprašanje: Kako si?, odgovorimo: Dobro sem. Nemogoče je, da bi bili vedno dobro in super. Takega še nisem srečal. Jaz pa pravim: »Malo dobro, malo slabo, nekaj uspe, nekaj ne uspe, nekaj gre gor, nekaj gre dol, nekaj se izboljšuje, nekaj poslabšuje.« In ljudje vedno zatrdijo, da je to normalno in da je tudi pri njih tako. Nekoč me je »neki ženskar v besedah« vprašal, kako sem z ženskami. Pa pravim, da mi ena kar zadostuje in da sem dobro. Se malo nasmeji in reče: »Bravo. Veš kaj, saj tudi mi samo čvekamo in se bahamo.«

Toliko je sprenevedanja v naših odnosih, da je težko opisati. Verjetno prav zato iskrenost med ljudmi naredi tako velike čudeže. Seveda iskrenost o nas in o našem doživljanju. Neiskrenost nam vzame veliko energije, ker se moramo sprenevedati. Kdor veliko govori, ga je pogosto strah, kdor se ves čas smehlja, je verjetno žalosten, kdor samo dela, čaka, da ga nekdo pohvali, kdor samo spi, bi rad nekaj prespal …

Iskrenost je darilo mojim odnosom. Tako pokažem svojo pristnost. Ljudje bodo ob meni drugače reagirali in se drugače začeli obnašati, ko si bom upal biti iskren. Pa kaj, če drugi niso, jaz sem lahko iskren.