Moja žena je hladna kot led in mi ne da (4)

Pasti interneta

Izgovori s »prehladom« bi mi kdaj drugič lahko še prav prišli.

 

Slabe volje sem vstala in ko sem se ponesreči brcnila še ob gugalni stol, ki sem ga prejšnji večer premaknila bliže televizorju, je bila moja nesreča popolna. Sesedla sem se na tla in zajokala. Moja pubertetniška zaljubljenost je tako dosegla višek.

 

Telefon je zazvonil šele malo po enajsti uri. Kot sestradana zver sem planila nanj in prepričana sem, da sem se oglasila prej, preden je Toni sploh lahko zajel sapo.

 

'Si dobro spančkala, Sončica?' me je vprašal in ob zvoku njegovega glasu sem skoraj omedlela.

 

Marija pripoveduje:

 

»Doobrrro…,« sem mu odgovorila in pri tem se mi je glas tresel, kot se tresejo trepetlike v vetru.

 

»Nisem mogel prej, oprosti mi,« je nadaljeval. Namrščila sem čelo, kajti zdelo se mi je, da se obeta tragedija. Črne oblake, ki so prinašali led, točo in razdejanje, sem že videla pred seboj.

 

»Ne vem, če ti lahko povem … Zgodilo se je nekaj nepričakovanega … Ah, pustiva to, ni vredno, da še tebe obremenjujem …«

 

»Toni, lepo te prosim! Saj sva vendar prijatelja, najboljša! Med njimi pa ne sme biti skrivnosti.«

 

Toni je bil nekaj časa tiho. Slišalo se je samo njegovo dihanje.

 

»Se je zgodilo kaj strašnega?!« Srce mi je začelo biti kot noro.

 

»Zjutraj, ko sem šel v službo, sem ponesreči z avtom zadel srno in … ostalo si lahko predstavljaš …«

 

»Se je tebi kaj zgodilo?«

 

V mislih sem ga že videla polomljenega, z odprtimi ranami na glavi in drugih delih telesa.

 

»Ne, ne, meni ni bilo nič. Samo avto je uničen, odpeljal sem ga k mehaniku in …«

 

»Kaj … in?«

 

»Ne bom mogel priti k tebi. Zato mi je hudo. Denarja za popravilo nimam, ker sem vse prihranke, kar sem jih imel, dal sinu, ko je kupoval novo stanovanje …«

 

Zajela sem sapo. Niti v najbolj drznih sanjah si nisem mislila, da bom naletela na moškega, ki ima tako široko in radodarno srce. Bi morala biti slabša od njega?

 

»Imam nekaj prihrankov. Lahko ti posodim,« sem rekla mirno in si po tihem srčno želela, da bi sprejel mojo velikodušnost.

 

»Oh, ne, ne, ne morem. Saj se komaj poznava, ne gre. Nočem. Bom že kako. Najina srečanja bova pač prestavila za kakšen mesec ali dva, upam, da bova lahko zdržala to malenkost.«

 

Gradovi nad oblaki so se začeli podirati name in kamenje, ki se je kotalilo po mojih čustvih, je bilo ostro in boleče.

 

»Toni, lepo te prosim, sprejmi mojo pomoč kot nekaj, kar bo še bolj utrdilo najin odnos. Mene pa obenem tudi osrečilo.«

 

Njegov molk je tokrat trajal dlje.

 

»Marija, če kaj, potem si želim, da ti zaradi te odločitve ne bi bilo nikoli žal …«

 

Solze sreče so mi zameglile oči.

 

»Kdaj ti lahko prinesem denar? Povej …«

 

»Trenutno sem v Ljubljani, pri sestrični, lahko prideš, saj nje ni doma … Sanja se ti ne, kako te bom vesel …«

 

Malo je manjkalo, pa bi zavriskala od sreče. Dan, ki se je začel klavrno, da se bolj ni mogel, je zacvetel in zažarel kot prvo spomladansko cvetje. Poplesavala sem po stanovanju, iz omare metala obleke, a nič od tega, kar sem vzela v roke, mi ni bilo všeč. Končno sem nataknila kavbojke, čez glavo povlekla puli v roza barvi in se namazala s kremo (bila je pregrešno draga!), ki je obetala, da bodo gubice »izginile v roku 10 dni«. To se, žal, ni zgodilo niti danes, a pustimo to.

 

Spotoma sem zavila še v banko in dvignila 6.000 evrov. Imela sem nekaj težav, ker dviga nisem najavila, a mi je priskočila na pomoč znanka, s katero sva se poznali še iz šolskih dni. Bankovce sem spravila v torbico, in v tistem trenutku se mi je zdelo, da bom z njimi reševala cel svet. Skoraj me je razgnalo od silnega zadovoljstva.

 

Tonijeva sestrična je stanovala na Bokalcih, žal sem vsaj trikrat zašla, preden sem zavila v pravo ulico. Avto sem pustila na bližnjem parkirišču trgovine, kajti Toni ni želel, da bi kdo od sosedov videl, da vabi v hišo tujce, medtem ko je sestrična odsotna.

 

Vrata so bila priprta, zato sem kar vstopila. Čakal me je v veži, z razprtimi rokami, s toplim nasmeškom na obrazu. Z rahlim krikom sem izpustila iz rok torbico in vrečko z nekaj dobrotami, ki sem mu jih prinesla, ter mu stekla v objem.

 

Moj obraz je vzel v dlani, in potem me je poljubljal nežno in strastno, njegovi prsti so drseli po mojem vratu, tja do prsi, ki so (ne smejte se mi, prosim) ob njegovem dotiku otrdele, in ko se je sklonil, mi dvignil pulover in se z jezikom narahlo dotaknil bradavice, sem mislila, da se topim, bila sem vlažna, mehka, željna njegovih dotikov še drugod, verjetno je to začutil, kajti prijel me je za roko (dvigniti me ni mogel, žal, sem malo pretežka za to) in me odnesel na kavč. Za sekundo se je hotel odmakniti, a mu nisem pustila, prekleto, brez moškega sem bila že več kot tri leta, in ko je z jezikom švignil mimo popka … prav tja dol, sem ga zagrabila za lase in … kaj naj rečem, prišlo mi je prej, preden bi preštela do pet.

 

Danes vem, da je on to pričakoval, ker niti za hip ni odnehal, počasi me je slekel do konca in njegovi poljubi so bili vroči in so, že čez nekaj trenutkov, vnovič prebudili spečo levinjo, njegovi prsti in čvrsti jezik so jo utišali vsaj še trikrat, preden se je tudi sam odločil, da me naskoči in se zarije vame …

 

Na svoj način sem tisti seks kupila. Včasih se vprašam, ali je bil res vreden 6.000 evrov, a odgovor ostaja še zmeraj enak.« (se nadaljuje)