Prejela nižjo odpravnino

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Kronika / ponedeljek, 19. februar 2018 / 11:44

Nekdanji vodilni na Ljudski univerzi Kranj Darja Kovačič in Barbara Šmid sta na sodišču zanikali očitke tožilstva o zlorabi položaja in goljufiji.

Kranj – Višja državna tožilka Helga Dobrin je minuli teden na kranjskem okrožnem sodišču predstavila obtožbo zoper nekdanjo direktorico Ljudske univerze Kranj (LUK) Darjo Kovačič in nekdanjo računovodkinjo Barbaro Šmid, ki je bila začasno tudi v. d. direktorice LUK, obe obdolženi pa sta nato pred sodnico Mileno Turuk podali svoja zagovora, v katerih sta vnovič zanikali očitano zlorabo položaja v letu 2012, Kovačičeva pa tudi očitano goljufijo.

Po navedbah tožilke naj bi obdolženi zlorabili položaj, s tem ko je Šmidova med 5. in 15. oktobrom 2012 kot tedanja v. d. direktorice LUK izpeljala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, za kar je bila Kovačičevi izplačana odpravnina v višini skoraj 15 tisoč evrov, Kovačičeva, ki je nekaj mesecev prej odstopila kot direktorica zavoda, pa ji je pri tem pomagala, s priznanjem očitkov o nesposobnosti. Kovačičeva naj bi posledično decembra istega leta v zmoto spravila kranjski zavod za zaposlovanje, ki je na podlagi njene vloge in predložene odpovedi zaposlitve zaradi nesposobnosti izdal odločbo, po kateri je do avgusta 2013 prejemala nadomestilo za brezposelnost v skupnem znesku 13.600 evrov neto.

Prvoobtožena Barbara Šmid je v zagovoru poudarila, da je LUK Kovačičevi izplačal nižjo odpravnino, kot bi ji po zakonu pripadala. Razložila je, da Kovačičevi po njenem odstopu z mesta direktorice ni prenehala pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas iz leta 1991, ob tem pa ji je še vedno pripadala direktorska plača, dokler niso sklenili pogodbe za novo delovno mesto. To se je zgodilo 1. oktobra 2012, vendar pa je v nekaj dneh spoznala, da Kovačičeva zaradi osebnih razlogov, ki jih sicer sodelavcem ni predstavila, so pa o nekaterih vseeno vedeli, ne zmore opravljati niti novih delovnih nalog. Po njenih besedah je bila Kovačičeva vsa leta vodenja LUK-a uspešna direktorica, ki je skrbela tudi za strokovno in osebno rast zaposlenih. V šolskem letu 2011/12 pa so zaposleni vedno bolj ugotavljali, da so prepuščeni sami sebi, saj je bila Kovačičeva miselno in fizično vedno bolj odsotna, zato je junija 2012 odstopila kot direktorica. Šmidova je tako v začetku oktobra prevzela vodenje zavoda, pri tem pa je pričakovala, da ji bo nekdanja direktorica z dolgoletnimi izkušnjami na novem delovnem mestu organizatorice v veliko pomoč. A kmalu se je izkazalo, da Kovačičeva zaradi osebnih problemov ne zmore opravljati niti svojega dela, zato so se odločili, da jo odpustijo zaradi nesposobnosti opravljanja svojega dela. Odpravnino so ji izplačali v višini desetih povprečnih slovenskih osebnih dohodkov, kot je bila navada in je bilo za zavod tudi ugodneje, kot da bi Kovačičeva do upokojitve prejela še dvajset plač in odpravnino.

Drugoobtožena Darja Kovačič pa je poudarila, da je vedno delala v dobro LUK-a, ki ga je v letih vodenja tudi uspešno rešila rdečih številk, saj je bilo ob njenem odhodu na računu zavoda pol milijona evrov. »Obtožba tožilstva, da sem nezakonito pridobila odpravnino in zlorabila javna sredstva, je boleča, še posebej po 21 letih vodenja zavoda,« je dejala. V nadaljevanju je podrobno opisala osebne okoliščine, zaradi katerih je nazadnje odstopila kot direktorica. Skrb za družinske člane, posebej pa za hudo dementno mater, jo je psihično izčrpalo. »Čutila sem se odgovorno, da ji pomagam in ji stojim ob strani, žal pa tedaj še nisem vedela zadosti o demenci in kako zaščiti sebe, da se ne izčrpaš.«

Od vseh dogodkov znotraj družine je bila kronično v stresu, poslabšalo se je tudi njeno zdravstveno stanje. »Bila sem popolnoma izgorela, zato sem se odločila odstopiti od direktorovanja, saj bi bilo neetično, da bi prejemala direktorsko plačo, ki je ne bi pokrila s svojim delom, bila bi tudi pogosto na bolniškem dopustu.« Njena namera je bila, da bi po trimesečnem roku, v katerem bi se odpočila, opravljala drugo delo, a počitka ni imela. Ker se na novem delovnem mestu ni mogla niti lotiti naloženih nalog, ni nasprotovala odločitvi Šmidove, da jo bodo odpustili. »Po zakonu bi mi pripadalo nedvomno 24 tisoč evrov odpravnine, prejela pa sem 14.900 evrov, a sem Šmidovi zagotovila, da zaradi tega zavoda ne bom tožila, saj smo tudi drugim zaposlenim dajali enako odpravnino,« je dejala.