Kam naprej?

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 13. februar 2018 / 14:25

Te dni smo imeli na srednjih šolah, višjih in visokih šolah ter na fakultetah informativne dneve. K nam prihajajo devetošolci skupaj s starši. Najpogosteje so zbegani, prestrašeni. Vse je tako novo, veliko. Najbolj jih pretresa lastna neodločenost, kaj bi sploh radi. Starši so navdušeni, otroci preplašeni. Če se spomnim svojih informativnih dni, sem šla sama, le v eno šolo, tisto, ki je bila najbližja, in to je bilo to. V gimnazijo je šlo deset, morda dvajset odstotkov osmošolcev, danes jih gre skoraj polovica. Pa se vendarle navade spreminjajo. Poklici so mikavni, da ne rečem modni. Veliko je oglasov za delo, pa vendar delodajalci povedo, da skoraj ni kandidata, ki bi prišel potrkat na vrata in vprašal, ali imate kakšno delo. Pravzaprav bi si večina želela lagodno službo, ne toliko dela. Poklici so modni, modni trend pa ustvarja družba, mediji, potrebe, navade ljudi. Ko sem jaz nastopila delo v šolstvu, je bil najbolj moden poklic cvetličar. Sedaj je največje zanimanje za slaščičarja. Katerikoli medij odpreš, danes povsod kuhajo, pečejo, iz tega so naredili znanost in modo. Izobraževanje za poklic cvetličarja so kolegi pripravili na vrhunski ravni, dijaki uspešno tekmujejo na mednarodnih olimpijadah, ko pridobijo te veščine, so pravi umetniki. Pa je interesa za cvetličarja bistveno manj kot za slaščičarja. Vendarle je res, da lažje preživi podjetnik slaščičar kot podjetnik cvetličar. Sestavine niso tako hitro pokvarljive, dostopnost je lažja. In vendarle izbira srednje šole ni najpomembnejša odločitev v življenju. Pomembno je, da se mladostnik v tem občutljivem obdobju dobro počuti, da je sprejet med vrstniki, da ob naporih, ki jih vloži za šolo, doživlja uspeh. Če se ukvarja s športom ali umetnostjo, naj to nadaljuje. To ga oblikuje mnogo bolj kot učne vsebine. Kolegica pravi, ko sem jaz hodila v gimnazijo, smo morali biti ves čas pripravljeni na vse predmete. Bali smo se profesorjev, šola je bila nočna mora in mislim, da je to cilj gimnazije. Ko smo prišli na fakulteto, nismo imeli nobenih težav. Jaz pa vendarle mislim, da noben šolski program danes v 21. stoletju ne sme biti nočna mora za mladega človeka niti katerakoli služba za odraslega. Ni glavni namen, da vzgajamo poslušne pisarje, ki bodo vztrajno ponovili tisto, kar bo učitelj povedal. Ko bodo prišli v službo, bodo morali reševati probleme, delati v timu, znati bodo morali idejo predstaviti in svojo storitev ali izdelek prodati. Izkazati bo treba mnogo več, kot ponoviti učiteljevo snov. Poklici in življenje v prihodnosti bodo precej drugačni, tako nam obetajo. In zelo pomembna veščina bo prilagodljivost, pripravljenost na nenehno učenje, zavedanje kdo sem, kaj me veseli, v čem sem dober. Če tako gledamo, potem je izbira srednje šole manjši problem. Naj mladostniki sledijo sebi. Naj zaupajo svojim občutkom, kje so se najbolje počutili. Institucijo in osebje zaznavamo z vsemi čutili, aktivirajmo jih.