S trebuhom za kruhom

Družinske podobe, 1. del

Živa je živahna osemdesetletnica. Še zmeraj se veliko ukvarja s športom, teče na smučeh, najmanj enkrat dnevno obišče fitnes, ki si ga je uredila v kletnih prostorih hiše, v kateri živi. Le v avto ne sede več. Pa ne zato, ker se ne bi čutila dovolj sposobno pripeljati do kateregakoli cilja, temveč zato, ker so slovenske ceste prepolne norcev, ki mislijo, da so mali bogovi, in zaradi tega ogrožajo življenja tudi drugih.

Rodila se je leta 1938, ko še nihče ni slutil, da se bo začela druga svetovna vojna. Starši, ki so se na vso moč trudili, da bi zaplodili sina, so po tem, ko se je rodila Živa, odnehali. Oče je ugotovil, da je sedem hčera zadosti. Ker je bila najmlajša, so jo določili, da bo prevzela kmetijo, preostale sestre – s starejšo sta bili 24 let narazen – pa so se že v najstniških letih porazgubile ''po svetu''. Dela si niso našle daleč, saj so se redno, zlasti pozimi, vračale domov. Takrat je družina sedla za veliko mizo v kotu, dolgo v noč so prepevali, za lahko noč pa je mama prebrala še nekaj strani iz kakšne Mohorjeve večernice.

»Potem pa je prišla vojna. Žal se je oče postavil na napačno stran, kar nas je drago stalo, ker je o svojih stališčih govoril na glas. Večkrat smo bili lačni kot siti, saj so nam zakrite sence, ki so iz gozda prihajale zlasti ponoči, pobrale vse, kar so lahko. Morali smo biti še hvaležni, ker nas niso ubili, kot so nam grozili. Na srečo je imel ata še iz prve svetovne vojne priznano invalidnost, tako da ga je tisti list papirja obvaroval, da ga sence niso vzele s seboj. Po vojni, ko smo mislili, da se nam bo v svobodi bolje godilo, so nam pobrali najboljšo zemljo, velik del gozda. Tisti, ki so silili očeta, da podpisuje papirje, so trdili, da smo med vojno skrivali hrano pred partizani, da moramo biti zato kaznovani. To so lagali celo nekateri bližnji, ki so sami, z lastnimi rokami, odgnali iz hleva več glav živine. Je pa res, da jih oče ni maral. Plašurji jim je rekel. Hodili smo k maši, čeprav so dejali, da nam bodo prizanesli, če tega ne bomo več počeli. Minevala so leta, prišlo je leto 1960. Stara sem bila dvajset let, starejše sestre so bile že vse poročene, imele so družine, službe. Tri so se že vselile v lastno hišo. Kmetija je bila iz leta v leto bolj obremenjena z davki. Starša sta postajala stara, bolehna. Rodovitno zemljo je ata začel dajati v najem, tudi travnike so kosili drugi. Nisem vedela, kaj naj sama s seboj. Potem pa me nekoč obišče prijateljica in mi predlaga, naj se ji pridružim na poti v Nemčijo. Kar mraz me je stresel! Ne, ne, ne ... Ne morem oditi tako daleč! Kdo bo skrbel za starše? A so me sestre postavile na realna tla: obljubile so mi tudi, da bodo poskrbele za starše, če bo treba.

Dneva, ko sem se poslovila od njiju, ne bom nikoli pozabila. Bila sem njuna ljubljenka, zelo dobro smo se razumeli, celo razvajala sta me. Resda na svoj način, a vendarle,« obuja spomine Živa.

Prvega oktobra sta s prijateljico Marušo sedli na vlak. S seboj sta imeli bore malo prtljage. V kovčku, ki ga je Živa imela pri nogah, je bilo še veliko prostora. Vožnja je bila dolga, s številnimi postanki in prestopi.

»Bili sva lačni in na smrt utrujeni, ko smo prispeli v Düsseldorf. Sanjalo se nama ni, kje točno to je. Imela sem menstruacijo, pa nobenega vložka. Med noge sem si vtaknila spalno srajco, a sem imela občutek, da mi kri že teče po stegnih. Kot izgubljeni sva stali na peronu. Kar naenkrat pa naju nekdo pocuka za rokav: ''Sta prišli iz Slovenije?'' Jožeta, ki je prišel po naju, bi najraje objeli, tako sva ga bili veseli. Prišel je z avtomobilom. Kakšna čast! Z nemalo občudovanja sva izmenično občudovali avto in tudi njega. »Še kakšno leto, pa ga bosta lahko imeli tudi vidve!« se je zasmejal, ko je končno opazil, kako buljiva vanj. Odpeljal je naju do barakarskega naselja, ki so mu ljubkovalno rekli Lajdra. To pa zato, ker se je ena od hišic ob zadnji vremenski ujmi enostavno podrla. Ko sem stopila skozi vrata, sem obstala od ponovnega presenečenja. Stanovanje je bilo res majhno, a je bilo čisto in lepo urejeno. Imelo je celo kopalnico! Neverjetno! Hiša, ki sem jo zapustila doma, v Sloveniji, je bila v primerjavi s to luknjico, ena navadna podrtija!

Hitro sem se vživela. Naslednji dan sva se z Marušo že zarana usedli na avtobus in se z listkom v roki odpeljali do bolnišnice, ki je stala na drugem koncu mesta. Vso noč nisem zatisnila očesa. Pogrešala sem domače, hkrati pa sem občudovala Marušo, ki je komaj čakala, da vidi, kje bo zaslužila prve marke, da si bo lahko čim prej kupila lasten avto. Žal se ni vse razpletlo po najinih željah. Maruši je delo v bolnišnični pralnici zelo škodilo. Že prvi dan je dobila izpuščaje, komaj je dihala. Še dobro, da je bilo med ženskami, ki smo delale v kleti nekaj Hrvatic, ki so poklicale na pomoč. Odpeljali so jo k zdravniku, ki je ugotovil škodljive posledice zaradi stika z detergenti. Pozneje je dobila službo v neki slaščičarni, se še v istem letu zapletla z nekim tipom iz Bosne, preselila sta se v Krefeld, izgubili sva vse stike, tudi obiskovali se nisva več. To me je še leta in leta zelo bolelo, saj sem zaradi nje zapustila domovino, potem pa me je pustila na cedilu.

Prišli so božični prazniki. Takrat sem se že spoprijateljila z Ivanko, ki je s svojo družino živela v eni od sosednjih barak. Imela je tri otroke, na katere sem včasih popazila, ona pa me je kdaj pa kdaj povabila na kosilo. Vsi so namreč vedeli, da ne znam kuhati, kar je bilo za takratno žensko, zlasti če je prišla iz Slovenije, velika sramota. Tinka, njena hčerka, me je učila nemščine, ki mi je šla zelo hitro v glavo. Tudi tistega usodnega božičnega večera je bila pri meni. Kar naenkrat sva zaslišali kričanje. Iz ene od barak se je najprej začel viti dim, potem pa je zagorelo. Ogenj je v eni sami uri uničil pet lesenih barak in pet družin, tudi Tinkina, je ostalo brez doma. Otroci so jokali, odrasli pa od šoka niso mogli niti govoriti. Mnogi so denar hranili doma, zgoreli so jim večletni prihranki. A so bili ljudje solidarni: vsak je vzel kakšnega na stanovanje, Tinka in njena dva brata so se za več mesecev preselili k meni. Lepo mi je bilo, otroke sem imela že od nekdaj rada.

Ker pa vem, da vas bolj kot kaj drugega zanimajo odnosi med ljudmi, s katerimi sem se družila, vam bom na kratko zaupala še Tinkino zgodbo. Četudi sem bila takrat še zelo mlada in naivna, brez večjih izkušenj z moškimi, sem kmalu ugotovila, da Tinka nosi v sebi veliko skrivnosti. Veste, čisto nekaj drugega je, ko se z nekom srečuješ za kakšno uro na dan ali ko z njim živiš pod isto streho. Pa niti ne bi postala pozorna, če mi ne bi Ivanka, njena mama, nekoč dejala, naj ji ne verjamem vsega, ker ima bujno domišljijo. Šele po teh besedah sem deklici malo bolj prisluhnila. V dno duše me je pretreslo, ko mi je zaupala svojo skrivnost: mama je gledala stran, ko jo je oče spolno zlorabljal! Povedala je, da ji je mama sama rekla, da je bolje, da leže k njej, kot pa da bi se vlačil z drugimi ženskami. Ivanka je imela tri otroke, želela je iti spet v službo, a če bi bila ponovno noseča, o kontracepciji se takrat še ni govorilo, bi ji otrok prekrižal načrte. Doma v Sloveniji so gradili hišo, rada se je postavljala pred sovaščani in uživala, ko so ji bili nevoščljivi. V baraki, v kateri so živeli v naselju, pa je bilo komaj kaj prostora, njen mož, Tinkin oče, pa je dnevno zahteval svoje pravice. Ker Tinka še ni imela menstruacije, sta menila, da ne more zanositi …

(Nadaljevanje prihodnjič)