Čas za Cankarjevo Pohujšanje

Danes zvečer bodo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani premierno uprizorili farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja v režiji Eduarda Milerja in v koprodukciji Cankarjevega doma, SNG Drama Ljubljana in Mestnega gledališča ljubljanskega.

Ljubljana – V dneh, ko je državo zajel stavkovni val delavcev v javnem sektorju, katerega del so tudi številne kulturne ustanove, in je v taisti Sloveniji kultura nasploh vse bolj potiskana v ozadje – pravzaprav se ne moremo znebiti občutka o neobstoju kakršnekoli že kulturne politike – kot da je spet pravi čas za enega kultnih Cankarjevih dramskih del, dobrih 110 let stare, a vedno znova aktualne farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski. V eni osrednjih kulturnih ustanov, ki po literatu nosi ime, v okviru festivala Cankar o Cankarju, ki ga posvečajo obeleževanju stote obletnice piščeve smrti, leto torej začenjajo z gledališko koprodukcijo. V Pohujšanju v dolini šentflorjanski so moči po Iliadi in Vojni in miru tokrat že tretjič združili Cankarjev dom, SNG Drama Ljubljana in Mestno gledališče ljubljansko. »Za naš zavod, ki nima lastnega gledališkega ansambla, je velika čast sodelovati z dvema velikima slovenskima gledališčema – in glede na to, da je že doslej bilo zelo uspešno, se bo nadaljevalo tudi v prihodnje,« je v uvodu na novinarski konferenci povedala generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski.

Cankarjevo mojstrovino je v relativno kratkem času na največji slovenski oder postavila velika ekipa. »Letos smo se odločili program sestaviti izključno s slovenskimi dramskimi besedili, ne toliko iz neke narodnobuditeljske misli, ampak da pregledamo stvaritve, ki so naše odre bogatile v preteklosti, in da še enkrat preverimo, kaj govorijo o današnjem času,« je povedal ravnatelj SNG Drama, v predstavi pa Učitelj Šviligoj, Igor Samobor. Direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor je dodala, da so se vsi akterji v koprodukciji strinjali, da je pravi, ki bo sledil Homerju in Tolstoju, prav Cankar. »Iskali smo besedilo, ki bo imelo posebnosti, s katerimi je moč polniti veliki oder, ki ima posebnosti portreta slovenskega naroda z vsemi njegovimi lepimi in grdimi značilnostmi. Ko smo iskali režiserja, smo se odločili za Eduarda Milerja in njegovo stalno in tesno sodelavko Žanino Mirčevsko, ker smo vedeli, da smo ob njem varni, saj besedilo zahteva svojevrstno mešanico humorja in bridkosti. Ko sem te dni spremljala eno od vaj, naježena od videnega, sem ob besedilu dobila asociacijo v treh besedah – laž, neumnost in megla,« je povedala Hieng Samoborjeva.

Kdo je umetnik v »naši dolini«

Pohujšanje je nedvomno eno najbolj uprizarjanih Cankarjevih besedil ima odprto dramsko strukturo in ponuja možnost različnih branj. »Gre za disput avtorja s samim seboj. Peter je sam Ivan Cankar. Kdo je umetnik, kako se spravi s samim seboj, ko spozna, da je vse, kar naredi, zaman? Seveda nas je v predstavi zanimala ta šentflorjanska dolina z vsemi anomalijami, meglo, topostjo duha, ampak v prvi vrsti nas je zanimal umetnik in to, kako se spopada s samim seboj,« o besedilu razmišlja avtorica priredbe in dramaturginja predstave Žanina Mirčevska. »Zanima nas umetnik, ki se vseskozi preizprašuje, kakšna je njegova vloga v dolini šentflorjanski, umetnik, ki usmeri žaromet v pohujšano šentflorjansko družbo, hkrati pa v tej družbi prepozna tudi svoj obraz.«

Da gre za poseben projekt, s kakršnim se v svojem petdesetletnem bivanju v gledališču še ni srečal, je dejal režiser Eduard Miler in poudaril, da so k samemu projektu bistveno prispevali tudi vsi sodelavci v predstavi. »Smrt Jerneja Šugmana, ki je bil predviden v naši odrski postavi, je čez noč blokirala naše dotedanje delo. Morali smo združevati dva lika, ekipi pa je v zelo kratkem času uspelo narediti to, kar se je sprva zdelo nemogoče. Predstavo smo pripeljali do časa, v katerem živimo. Skozi Cankarja sem nam izostri slika današnjega časa, tako vsebinsko kot čustveno.

Za dober film dolga predstava v enem kosu bo povezala vse prvine gledališkega ustvarjanja z video projekcijami Ateja Tutte in glasbo Janeza Dovča. Glasba, ki bo izvajana v živo (poleg Dovča sta tu še Kristijan Krajnčan in Goran Krmac), in video projekcije, ki bodo zapolnile razsežni oder Gallusove dvorane, so integralni del režije.

Poleg Uroša Smoleja v glavni vlogi Petra igra še en Gorenjec, namreč Gregor Čušin v vlogi Cerkovnika. Ob njiju so tu še: Maša Kagao Knez, Primož Pirnat, Iva Krajnc Bagola, Lotos Vincenc Šparovec, Maša Derganc, Jana Zupančič, Igor Samobor, Nina Valič, Gašper Jarni, Rosana Hribar in Nik Škrlec. Sceno je postavil Branko Hojnik, koreografijo Rosana Hribar, kostume Jelena Proković, lektorica pa je Maja Cerar. »Verjamem, da je umetnost neka neuničljiva mogočna sila, ki je v vsakem človeku, sila, ki je nihče nikjer ne more izničiti, je želja po ustvarjanju, samoustvarjanju – umetnost je človekova sopotnica, bistvena v naših življenjih,« je na koncu še dejala Edita Cetinski.